Še pred nekaj desetletji je bila tako rekoč redkost, če je kdo živel več kot 90 let, danes je to nekaj normalnega. Življenjska doba se je podaljšala in stoletnikov, ki živijo dokaj samostojno, je med nami čedalje več. V Domu starejših občanov Bokalce v Ljubljani jih trenutno stanuje kar osem, sedem žensk in en moški. Tudi ta podatek je zanimiv in zgovoren.
Pri svojem delu želi stoletnike čim bolje spoznati tudi Barbara Punkart, pomočnica direktorice za strokovne zadeve v domu na Bokalcah. »Ti ljudje so bili vse življenje aktivni, zvedavi in radovedni.« Torej se človek najbrž tak že rodi, kot pravimo poenostavljeno.
»Marsikaj je mogoče narediti tudi v poznejših letih,« menita sogovornici. Ali se lahko tako prilagodimo in spremenimo, pa je odvisno od nas in za to ni splošnega pravila. Veliko je odvisno od značaja, okolje pa lahko ponudi celo vrsto spodbud. Socialne delavke v domu skušajo ugotoviti, kako je kdo živel pred prihodom v dom in kaj ga je razveseljevalo. Tudi pri dementnih je to pomembno, čeprav se odzivajo bolj čustveno kot miselno. »Vživijo se v glasbo, petje. Kadar vidimo, kako jih privzdigne glasba ali obisk otrok, smo zelo presenečeni. Zanje so pomembni stiki z bližnjimi in obiski. Pričakovanje je veliko in veselje prav tako, pa čeprav je obisk zelo kratek, saj je daljši zanje obremenjujoč.«
Privlačnost med spoloma nikoli ne ugasne! Življenje stoletnikov je v marsičem podobno tistemu, ki ga imajo nekaj desetletij mlajši od njih. Imajo svoj ritem, navade, želje, veselje, interese in mnenje o vsem, kar jih obkroža. Nekaterim so všeč sladkarije, drugi se bolj razveselijo domače hrane. Tudi strast jih ne zapusti. »Nič drugače ni, kot je bilo prej,« omeni Purkartova. »Zelo radi se družijo z nasprotnim spolom, zgodijo se tudi čustvene povezave.« In tiste od prej zdržijo tudi v poznih letih. »To vidimo med partnerji, ko na primer eden omaga in drugi hodi na obisk. Povezanost se čuti kljub demenci.«
Ženske imajo še vedno rade moško družbo in nasprotno. Moški negovalci so med ženskami zelo priljubljeni in zaželeni. Starost nima samo negativnih strani, kot bi včasih mislili. Lahko bi jo primerjali s prizorom, ko priplezamo na vrh visoke gore in imamo čudovit razgled na vse okrog sebe. »Takšni ljudje so tako zanimivi, da bi lahko ves dan hodila od enega do drugega, pa mi ne bi bilo dolgčas in bi poslušala same zanimive stvari,« pove Barbara Purkart. Na drugi strani pa so sogovorniki zelo hvaležni za pogovor, zažarijo jim oči, če jih kdo posluša.
V starosti se vidi preteklo delo. »Ljudje s starostjo dozorijo,« pravi Marija Modrijan, ki se ukvarja tudi s paliativno oskrbo. »Vidi se, da so o vsem že razmislili. Smrt v svojem okolju mnogi lažje prenesejo. Vidi se, da se zavedajo naše minljivosti. Nekateri naravnost rečejo, da bi radi odšli, začutijo, kdaj je vsega dovolj.
Večkrat ugotavljamo, da se v starosti vidi 'preteklo delo'. Pokažeta se odnos, ki ga je človek imel s svojci, prijatelji, in spoštovanje. Jasen je odnos do družine. Čudovito je srečati zakonce, ki še v pozni starosti skrbijo drug za drugega, poznamo pa tudi zgodbe, ko se družinski člani prepirajo, borijo za dediščino. Oboje je seveda življenjsko in človeško.«
Sogovornici tudi povesta, da imajo mnogi svojci slabo vest, če so starejši člani njihove družine v domu, a za to ni potrebe. Osebje poskrbi za tiste stvari, ki bi jim jih doma težko zagotavljali. Svojci lahko kakovostneje izkoristijo čas s svojimi bližnjimi, kadar so skupaj, kadar pridejo na obisk.
