Ker mi danes ni bilo do kuhanja, sem si privoščila kosilo v skromni, a zelo simpatični ulični restavraciji sredi soseske, kjer po navadi malicajo delavci, ki skrbijo za urejene vrtove in čiste bazene premožnejših Brazilcev. Tu dobiš prav okusen obrok iz riža, slastne sočne govedine, temnega fižola ter zelene solate in paradižnika že za osem realov, kar je nekoliko več kot dva evra. In sploh v teh dneh, ko se govori samo o enem športu, tu dobiš tudi pravi odmerek nogometne energije. Brazilija se je ponosno ovila v rumeno in zeleno barvo. Še priletna gospa, ki nam je stregla hrano, si je okrog glave namesto rute zavezala brazilsko zastavo.
Huje je na letališčih. Tako kot se na vsakem koraku običajno širi prijeten vonj po slastnem pao de queijo, priljubljenem brazilskem sirovem kruhku, se zdaj širi nogometna evforija. Ko sem pretekli konec tedna letela iz Brazilije v Sao Paulo, so nam pod stopnice, po katerih smo se spustili z letala, položili preprogo, pravcato mini umetno nogometno igrišče. Nogometni motivi so kajpak krasili tudi sedeže na letalu in celo hrano. Da o šamponih, pralnih praških in detergentih s fotografijami nogometašev ne govorimo. V trgovinah police sijejo od izdelkov v nogometnih barvah. Gospa na praznovanju 90. rojstnega dne nekega gospoda v Sao Paulu je bila popolnoma skladna z brazilsko zastavo. Druga, ki je prav tako kazala pripadnost največji nogometni naciji, je ob tem še nekajkrat glasno zapela »Eu sou brasileira, com muito orgulho, com muito amor« (Brazilka sem, ponosna in z veliko ljubezni).
Prvenstvo le za bogate. Čeprav je videti, da država skoraj ne premore več rumene in zelene, nekateri domačini zagotavljajo, da se je pred leti, ko je bilo svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki, gorečnost občutila še močneje. Tokrat namreč v ospredje počasi prihaja tudi nezadovoljstvo: najprej zaradi vstopnic, ki naj bi jih bilo premalo (za prvo nogometno tekmo med Hrvaško in Brazilijo jih je bilo od približno 61 tisoč v prodaji le okrog 25 tisoč, vse druge so šle za sponzorje). FIFA tudi skorajda ni odobrila popusta na vstopnice za revnejše (v dolgem prerekanju med vlado in FIFO so odobrili popust le za upokojence in študente), tako da je spektakel na zelenici dostopen le najbogatejšim; približno 40 evrov, kolikor je treba odšteti za najcenejše vstopnice, je za marsikoga v državi, kjer več kot osem odstotkov državljanov živi pod pragom ekstremne revščine, pač občutno preveč. Cene vseh drugih storitev, prenočišč, hrane in pijače, so daleč pretirane, nepravično jih višajo v mestih, kjer poteka prvenstvo (kokos, na primer, za katerega je bilo lani v Riu na Copacabani treba odšteti tri reale, zdaj stane pet realov, medtem ko je normalna cena drugod po državi en real). Potem so tu še nekončana dela: čeprav se je sedem let vedelo, da bo Brazilija gostiteljica prvenstva, obnovitvena dela na stadionih le nekaj dni pred začetkom prvenstva, ko to pišem, še vedno potekajo. Na letališču v prestolnici vlada pravi kaos: povsod so umazano bele pregradne stene in delovni odri, med množice potnikov se mešajo delavci v modrih uniformah in belih čeladah, hrup pa narekuje divji in živčen tempo tega običajno sicer bolj umirjenega letališča.
V dneh, ko bo prvenstvo že v polnem teku, je za nameček spet pričakovati proteste. Marsikdo se pritožuje, da so denar, porabljen za organizacijo svetovnega prvenstva, odvzeli drugim področjem, na primer izobraževalnemu sistemu, zdravstvu, javnim prevozom in drugim storitvam, ki precej šepajo. To idejo so začele širiti nekatere politične stranke, ki so pred oktobrskimi predsedniškimi volitvami začele organizirati proteste. A jasno je, da bodo tudi najglasnejše proteste zasenčile najpomembnejše tekme. V Braziliji je nogomet postal državni praznik: kadar bo igrala brazilska reprezentanca, bodo šolarji in javni uslužbenci imeli prost dan.
