Z zadrugo. Vsak zaposleni bi v povprečju prispeval od dva do tri tisočake, eni veliko več, drugi manj, odvisno pač od zaslužka, veliko bi prispevali pridelovalci in dobavitelji pa tudi kupci, ki bi se odpovedali delu prihrankov na Mercatorjevi kartici ugodnosti. Namesto 100.000 posredno in neposredno zaposlenih bi imel naš najboljši sosed približno toliko lastnikov, v solastniškem razmerju pa še množico kupcev. Utopija? Romantika? Ali zasilni izhod iz plenilskega kapitalizma, o katerem smo nekoč v socializmu posmehljivo govorili, da je gnil, zdaj pa smo pripravljeni reči še kaj bolj sočnega?
Kooperativa. Seveda sem sogovorniku Tadeju Slapniku, ki je eden od pobudnikov zadruge Naš Mercator (v čvrstem jedru zanesenjakov sta še poslanca Brane Golubović in Andreja Černak Meglič), najprej postavila vprašanje, zakaj prihajajo z idejo tako pozno, saj je Mercator pred dokončno prodajo. Slapnik je odgovoril, da so v resnici začeli že leta 2012, ko so obiskali španski Mondragon (več o njem v okvirju), zanimala jih je njihova uspešna delavsko-potrošniška kooperativa Eroski, njihov model zadružništva bi namreč ustrezal našemu Mercatorju. Ideja je bila, da bi se oba sistema poslovno povezala, vendar je bil Mercator takrat predrag, da bi se Mondragon lahko spuščal v kakšne pustolovščine, kriza je takrat namreč že ogrožala tudi nekatere njegove kooperative. Zdaj je Mercator trikrat cenejši in nekateri ekonomisti pravijo (njihovi sinergični izračuni so pač precej drugačni od običajne matematike), da ga bo Agrokor dobil tako rekoč zastonj, ne ve pa se, kakšno usodo bodo doživeli zaposleni in dobavitelji. »V Mercatorju so skoraj vse zafučkali, tako da smo na začetku maja ponudili zamisel o zadrugi, ni pa to edina možna oblika,« je povedal sogovornik. Seveda je ljudstvo takoj planilo pokonci – le kako naj trgovke s 600 evri plače odkupujejo svoje podjetje? Kdo bo to vodil, organiziral, kje so zagonska sredstva, kdo jamči, da bo stvar delovala? Smo sploh sposobni prevzemati odgovornost in soodločati?
Zadružništvo v krvi? Vprašanje se morda sliši nekoliko neumno, pa vendar – imamo Slovenci, po svoji genski zasnovi in zgodovinskih izkušnjah, kakšna posebna nagnjenja do zadružništva (tisto, kar smo se šli po vojni s kmetijskimi zadrugami, se ni preveč posrečilo, pa čeprav, roko na srce, je z njihovo pomočjo nastal Mercator – le kje bi sicer dobil dovolj pridelkov)? Tadej Slapnik se je nemočno nasmehnil. Ne, zadružništvo pač ni bolj ali manj prirojeno. »Kolikor sem študiral stvari, je jasno, da so bili vsi po vrsti prisiljeni v sodelovanje, ker niso imeli druge izbire. Italijanski kmetje so imeli na primer leta 1935 le dve možnosti – da se izselijo v Ameriko ali pa da doma ustanavljajo zadruge in skušajo preživeti. Najstarejša zadruga nasploh, angleški The Cooperativ, je nastala v industrijski revoluciji, ko so delavce privabili s podeželja, jih naselili v geta okrog tovarn in jim drago prodajali vse, kar so potrebovali za življenje. Potrošniška zadruga je zbrala pridelovalce in omogočala delavcem, da so kupovali po najnižjih možnih cenah.« Skratka zadružništvo ni v krvi nobenega naroda (je pa res, da imajo Angleži, Francozi, Švicarji, Finci, Švedi in še nekateri drugi z zadružništvom 200-letne izkušnje), ampak se ga je treba naučiti. Zadružniki niso rojeni, temveč narejeni, je pred časom rekel v intervjuju za Jano Mikel Lezamiz, ki je v Mondragonu odgovoren za izobraževanje. Narejeni? Kako bi lahko iz preplašene Mercatorjeve trgovke, ki s svojimi 600 evri komaj veže konec s koncem (če ga), naredimo v najkrajšem času odgovorno lastnico in kje bi dobili vrhovnega menedžerja, ki bi bil pripravljen garati za 2500 evrov?
