Ko je pred več kot dvema desetletjema zaradi bolezni izgubila vid in ni mogla več hoditi, to ni vplivalo na njena optimizem in veselje do življenja. Pridružili smo se ji na delavnici Bontonček v eni od draveljskih osnovnih šol, na njej sta s kolegico Slavico drugošolcem predstavili življenje gibalno oviranih in slepih. Radovedni nadobudneži so med drugim z zavezanimi očmi preskušali, kako zaznavajo svet ljudje, ki ne vidijo ali ne morejo hoditi.
V preteklosti so bili ljudje z različnimi oblikami oviranosti zaprti v raznih institucijah ali so jih skrivali doma. »To sem na začetku občutila tudi sama. Ko sem se vrnila z rehabilitacije, smo začeli odstranjevati arhitektonske ovire in preurejati prostore, da so bili zame dostopni. Med preurejanjem hiše je eden od obiskovalcev pripomnil, naj si raje izberem en prostor, v katerem bom bivala. To sem doživela, kot da me hočejo izolirati. Drug podoben primer se je zgodil, ko me je mama vozila po skrajni desni kolesarske steze, ker pločnik ni bil dostopen. Neki kolesar je že od daleč vpil za nama, naj se umakneva, ker ovirava promet, naju prehitel, se ustavil in kričal, ali nisva razumeli, da se morava odstraniti. V takih situacijah sem doživljala občutek manjvrednosti.« Prizadelo jo je, kasneje pa je uvidela, da ljudje pač ne znajo drugače. »Zaradi vseh stereotipov in pomanjkanja znanja se mi je zdelo smiselno začeti govoriti o teh temah, ki so bile prej tabu.«
Življenje se ji je postavilo na glavo. Oslepela in pristala na invalidskem vozičku je zaradi vnetja možganov. A na vse, kar se ji je zgodilo, gleda kot na dejstva in išče načine, kako s tem živeti naprej. Na začetku je mislila, da so njene težave samo začasne, da bodo sčasoma izzvenele in da mora biti čim bolj aktivna ter se spet okrepiti. Včasih je pretiravala. »Šele ko so mi zdravniki povedali, da moram na testiranje za invalidski voziček, sem dojela, kaj to pomeni. Takrat se mi je podrl svet. Vse, kar sem počela dotlej, se mi je zazdelo nepomembno. Vse sem začela zavračati, dokler nisem ob sostanovalki v rehabilitacijskem centru, ki je bila po poškodbi glave na stopnji petletnega otroka, spoznala, kaj vse mi moja intelektualna sposobnost še vedno omogoča. Še vedno se lahko odločam sama zase in marsikaj lahko še počnem tako ali drugače. Takrat se je v meni zgodil preobrat.« Začela se je aktivno vključevati v življenje, spet je načrtovala. Diplomirana kemijska tehnologinja je pred boleznijo delala kot mlada raziskovalka na področju razvoja keramičnih materialov. Med rehabilitacijo se je naučila uporabljati prilagojeno računalniško opremo in v Znanstveno-informacijskem centru na Inštitutu Jožef Stefan so zanjo poiskali novo delovno mesto, tako da zdaj svoje delo opravlja na daljavo.
