Na poti ne sme biti prevelikih vzpetin, saj konji, vpreženi v bivalne vozove, ne bi zmogli. Ulovila sem jih v Prekmurju, v Dolgi vasi, od koder potujejo proti notranjosti Slovenije. V Evropi bi lahko na prste ene roke (pa še bi ostalo prstov) prešteli cirkuse, ki potujejo na tak način. V Soluni je šest odraslih in pet otrok, z njimi pa potuje 12 konj, ki vlečejo šest voz, za sir in jajca imajo v cirkuški menažeriji pet koz, eno ovco in trideset kokoši, družbo pa jim dela pet domačih psov. V prav posebni cirkuški predstavi nastopajo vsi, od živali pa ena domača kura in pes. Med nenavadno in zelo poučno predstavo se mi je kar naenkrat zazdelo, da sedim v sceni filma, pod katerim sta se podpisala Federico Fellini in Emir Kusturica. Odbito, popolnoma noro! V dobrem pomenu, seveda.
Vsi vegetarijanci, otroci se šolajo doma. Vse živali, ki so v cirkusu Soluna, so tam izključno zato, da dajejo hrano cirkusantom, razen konj, seveda. Vsi člani cirkusa so vegetarijanci, Petra pa izdeluje ovčji in kozji sir. Čeprav nimajo elektrike, sta velikokrat na mizi domača kruh in pecivo. Spečejo ju v pečici na sončno energijo. Kot vse v tem cirkusu je tudi ta pečica nekaj posebnega. Narejena je po načrtih, starih približno dvesto let. S fotografom sva poskusila pecivo iz nje in se strinjala, da je odlično.
Cirkusanti prihajajo iz različnih evropskih držav: Clea in njeni otroci so iz Španije, Elsa z otrokoma je iz Francije, Hari in Noemi pa sta mlad par iz Madžarske. Od šestih Petrinih in Stefanovih otrok dva še živita z njima v cirkusu. Otroci ne obiskujejo šole, poučujejo jih doma. Ko so stari 15 ali 16 let, gredo v srednjo šolo v državo, iz katere prihajajo. Štirje Petrini in Stefanovi otroci so že odrasli in nimajo težav v »zunanjem« svetu, saj imajo vsi poklic in službo: najstarejša, 26-letna hči dela v Italiji, peče izvrstne pice, druga, 25-letna hči je maskerka v graški operi v Avstriji, 24-letni sin je kovač, njegova specialnost je izdelovanje ortopedskih pripomočkov za konje, 21-letni sin pa je tesar in izdeluje gledališke kulise.
Nobeden od članov cirkusa nima mobilnega telefona in mirno preživijo tudi brez računalnikov. Ko sem jih gledala, kako veselo tekajo po travniku s psi, goske pa za njimi, se vozijo na poganjavčku, zraven pa se na ves glas smejijo, sem si mislila, kako srečni pravzaprav so, da niso sužnji računalniških igric. Otroci sicer poznajo televizijo in računalnike, jih pa ne pogrešajo. »Kadar otroke ob rojstnih dnevih sprašujem, kaj si želijo, nimajo nobenih želja!« se je smejala Petra. Če morajo odrasli cirkusanti telefonirati, gredo preprosto na pošto in opravijo pogovor.
Tu ni prostora za romantiko. Veliko ljudi si predstavlja cirkuško življenje zelo romantično, kar pa je daleč od resnice. »Takšno življenje je trdo, dela nikoli ne zmanjka, ga pa ne bi zamenjala za nič na svetu,« je bila realna Petra, Stefan pa je smeje dodal, da se vedno najde kakšen menedžer, ki ima zadosti stresnega življenja in bi se jim rad pridružil, ali pa kdo, ki išče neko »visoko duhovno« življenje. Takim po navadi razloži, da niso nobena »duhovno zelo razvita skupina«, temveč potujoči cirkus, v katerem je treba precej delati in stati z obema nogama zelo trdno na tleh. »Razen takrat, ko hodimo po vrvi!«
Kuhajo na odprtem ognjišču, zoprno je, kadar dežuje, takrat je življenje pač malce vlažno, je stoično razlagala Petra. Za premik potrebujejo štiri ure, po navadi pospravljajo dve uri po predstavi, zjutraj pa potem vstanejo ob petih in ob sedmih že lahko odrinejo. Pri premiku sodelujejo vsi, odrasli in otroci.
