Koliko je stara tradicija pletenja venčkov svetega Ivana na Krasu, ne ve nihče. Iztok Ilich, ki je to šego opisal tudi v knjigi Varuhi izročila, pravi, da je bila pred drugo svetovno vojno povezana s srednjeveškim Štanjelom in okoliškimi vasmi. Ko pa se je po drugi svetovni vojni večina Štanjelcev preselila v novo naselje, je šega zamrla oziroma se je ohranila na posameznih domačijah za štirimi stenami. K sreči sta konec 90. let domačinka Duška Švagelj iz Galerije Lojzeta Spacala in takratni ravnatelj novogoriškega muzeja Andrej Malnič iskala stare razglednice in pri domačinki Kristini Rudež videla star venček. Zanimalo ju je, kaj je to, in tradicija se je obudila. Od leta 2000 pripravljajo delavnice pletenja venčkov, ki se jih lahko udeleži vsakdo, in skoraj pri vseh hišah v starem Štanjelu obesijo na vrata venček, ki odganja hudobne duhove ter varuje pred ognjem in kačami.
Obuja pa se tudi tradicija svetoivanskega cvetja v domačem zdravilstvu. Ob vnetem ušesu so zažgali cvetje, se pokrili s cunjo in nagnili z ušesom nad dim. Prav tako so s svetoivanskim cvetjem pokadili kravo, ki je med molžo brcala in je ni bilo mogoče pomolsti, je posebej omenil Iztok Ilich. Te navade so skoraj izginile, saj ni več domačih živali.
Vsa vas je povezana. Po zaslugi Duške Švagelj in Andreja Malniča so leta 2000 pripravili prvo delavnico pletenja venčkov. Učila jih je domačinka Kristina Rudež, pri kateri sta odkrila prvi venček. »Takrat nas je bilo več kot deset, zdaj pa smo iz tiste skupine samo še štiri,« je povedala Anica Švagelj, ki je zdaj tudi najstarejša izdelovalka venčkov. V Štanjel se je primožila leta 1974, sicer pa je doma iz Ribnice. Zvesto sledi tradiciji in dela tako, kot jih je učila prva učiteljica Kristina. Upošteva, da so vse rastline z gmajne, ko jih prinese domov, jih očisti, zloži po kupčkih in zveže na obroč. Skupaj s prijateljico Almo sta mi povedali, da za en venček potrebujeta približno dve uri. Alma je sicer z Vipavskega in je navdušena izdelovalka venčkov, ki jih plete vse leto. S seboj je prinesla štiri, na delavnici pa je naredila še enega. Gospa Marija, ki se je v Štanjel primožila leta 1977, je doma z Gorenjskega. Zdaj plete že štirinajsto leto in naredi kar osem venčkov, za vsaka vrata v hiši. Gospa Dragica je bila doma v vasi Gabrovica in je že kot otrok spletala venčke samo iz ivanjščic, zdaj pa že 50 let živi v Štanjelu. Skupaj s hčerjo, ki tudi plete, na gmajni nabereta rože in ustvarjata.
Tudi moški so se opogumili. Ali je bilo nekoč to opravilo kraških žena ali so jim na pomoč priskočili tudi možje, ne vemo. Zdaj pletejo tudi moški predstavniki. Gospod Bojan se je pred dogodkom pohvalil, da je edini moški, ki jih ustvarja, toda na delavnici smo jih odkrili še nekaj, ki so se preskušali v tej veščini. V nedeljo dopoldne je nekaj venčkov odpeljal tudi v cvetličarno na Opčinah. Tradicija se namreč obuja tudi na nekoč sklenjenem tržaškem Krasu oziroma v nekaterih slovenskih vaseh v okolici Trsta. Nekatere slovenske družine so obesile venček na vrata, italijanske pa jih posnemajo, ker jim je to všeč. Bojan, ki je s seboj pripeljal košare homulice, šentjanževke, sivke in nekaterih trav, je opozoril, da se morajo posamezni šopki rož na tesno vezati v krog. Tako venček ostane lep vse leto, tudi ko se posuši. Prevzel je tudi mentorstvo nad najmlajšimi na delavnici in jim razložil, na kaj morajo paziti. K oživljanju pletenja venčkov so v zadnjih letih zelo pripomogle tudi šole, saj otroci spletajo venčke pri pouku in jih nato razstavijo na štanjelskem gradu.
