V islandski parlament je pripeljala dve politični stranki, Gibanje državljanov in Piratsko stranko Islandije, ki jo trenutno vodi – vendar le še ta mandat, kajti nihče ne bi smel v sistemu ostati več kot osem let, je prepričana. »Pri tem gre zgolj za to, da služiš skupnosti.« Je pobudnica različnih projektov, borka za svobodo govora, človekove pravice, podpornica preiskovalnega novinarstva, kot prostovoljka aktivno dela za WikiLeaks … Seznam njenih aktivnosti, projektov, načrtov in želja je tako dolg, da jo marsikdo sprašuje, kako ji uspeva. A ženska žarečih oči se samo skromno, vendar odločno nasmehne, da mimo krivic preprosto ne more … Prejšnji teden je svoje izkušnje delila s Slovenci.
Žal nismo dodobra izkoristili krize. Naredili smo vse, da bi pripravili novo ustavo na čim bolj demokratičen način. Zelo sem ponosna, da sem sodelovala pri tem demokratičnem sporazumu. Pa vendar je tako prejšnjo vlado kot vse najpomembnejše stranke zdaj strah spustiti vajeti. Zato v parlamentu ni bilo potrebne večine, da bi ustavo dokončali. Posledično je ne bomo dobili v običajnem roku. Iz knjige Doktrina šoka Naomi Klein sem se naučila, kako obdobja šoka in krize po navadi izkoristijo, da ljudem vzamejo že pridobljene pravice. Kriza je idealen čas za spremembe, a ga je treba hitro izkoristiti, kajti možnost za spremembe traja zelo kratek čas. Hitro izpuhti. Ljudje se morda ne zavedajo ali celo sami pri sebi zanikajo, da obstaja le omejeno obdobje, ko lahko zares globoko spremenimo zadeve. Če pogledam nazaj, ugotavljam, da do prave revolucije sploh ni prišlo. Imeli smo občutek, da je bilo tako, o tem se je veliko govorilo, ampak v tem trenutku vladajo iste stranke, ki so bile odgovorne za krizo.
Ampak nekatere spremembe najbrž vseeno so?
Stvari so se malce spremenile, vendar ne dovolj. Če ne spremenimo samega tkiva našega sistema, če kot posamezniki ne prevzamemo odgovornosti, se ne bo nič spremenilo. Energetske krize ne bomo rešili, če bomo prešli z bencinskih na električna vozila. Prav tako te krize ne bomo rešili, če bomo pri tuširanju porabili manj vode. Pogledati moramo korporacije, kako zlorabljajo vire, pa masivno živinorejo, koliko vode porabijo poljedelci, ko poskušajo zunaj sezone pridelati sadje in zelenjavo. Vse, kar počnemo, je, da na veliko rano dajemo obliž. To ne bo ničesar rešilo. V bistvu moramo biti bolj kot radikalni pragmatični. Biti moramo pripravljeni, tudi kot posamezniki, v lastnem življenju sprejemati kompromise. Nihče nas ne bo rešil, noben sistem, nobena ideologija. Le mi sami lahko to storimo. Zato sem naredila vse, kar sem, v parlamentu. Zbrali smo kar nekaj inteligentnih ljudi z dobrimi idejami, da bi lahko vzpostavili primeren model in da bi postali varen pristan za svoboden pretok informacij v 21. stoletju, ker informacije nimajo meja. Informacije, o katerih poročajo novinarji v Sloveniji, niso nujno omejene zgolj na Slovenijo. Ko govorimo o dostopu do korektnih informacij, so težave precejšnje. Stanje je dosti bolj resno, kot se marsikdo zaveda. Zelo sem se trudila, da bi ljudem zagotovila dostop do informacij; okoljevarstveniki se ne morejo spopasti s težavami pridobivanja plina iz skrilavca, če ne morejo pridobiti informacij in jih prenesti splošni javnosti ter tudi zakonodajalcem. Recimo, pri vas boste privatizirali družbo za telekomunikacije. To je kratkovidno početje, ki vas bo v prihodnosti udarilo po prstih. Svet sili ljudi, da počnejo vse stvari digitalno, kar pomeni, da ljudje, ki živijo na bolj odmaknjenih območjih, ne bodo imeli enakih pravic do dostopanja do sistema, kljub temu da bodo to plačevali, kot ljudje, ki živijo v Ljubljani. V središču mesta lahko dostopaš do spleta, povezave so zagotovljene povsod. Ljudje o tem ponavadi ne razmišljajo. In prav zaradi tega je pomembno, da gre informacija med ljudi. Treba je spodbujati žvižgače, ker so pripravljeni veliko tvegati, da bi prišle na dan informacije o korupciji, zlorabi javnega denarja, o napačnem ravnanju v zdravstvenem sektorju in podobno. Slovenija je, tako kot Islandija, majhna družba, kar je za žvižgače še posebej težka okoliščina. Če se nekdo, ki dela v akademskih krogih, odloči povedati, kar vladi ni pogodu, bo potem zelo težko spet dobil službo v akademskih krogih, morda se bo moral celo preseliti. Zato jim je treba dati primerno zaščito. Tega pa danes ne moremo narediti, ker živimo v svetu brez zasebnosti – na te stvari se zelo osredotočam. V parlamentu mi je celo uspelo vložiti zakonodajni predlog, ki vladi predlaga spremembe desetih različnih zakonov, tudi legalizacijo storitev WikiLeaksa.
