»Odprite okno, učiteljica, da bom slišala govoriti drevesa,« me je vso vročično zaradi dirjanja med mizami in kuhinjo ter lovljenjem ravnotežja s kosilci v roki zaustavila deklica. Sem ga in obstala pri otrocih, ki počitnice preživljajo v varstvu ZPM Moste-Polje. Ljudska kuhinja zavoda Pod strehco se je namreč za nekaj ur spremenila v zatočišče petinsedemdesetih lačnih otrok, desetih animatorjev, šestih dirjajočih prostovoljk (tudi podpisane), ki smo pripravljale pripeljano hrano, jo razdeljevale, pospravljale in pomivale. Pripeljal jo je Amos Jerebic (skuhal pa kuhar Matevž Slokar), nekdanji prostovoljec, ki ga je direktor Zvonko Belič zaposlil ter je nepogrešljiv koordinator in organizator. Otroci so uživali, odrasli, ki smo za nekaj ur spet postali otroci, pa se veselimo 1. avgusta, ko bo Javna kuhinja odprla vrata tudi družinam in starejšim.

Od besed k dejanjem. Delovni dan prostovoljke se je zame začel nekje okoli pol dvanajste, ko je bil v kuhinji kratek sestanek, pogovor o razdelitvi dela in podobnem. Gospa Anka mi je zelo hitro razložila, da bom »malo pogledala, na kateri mizi kaj manjka«. Bila je prizanesljiva, saj je vedela, da sem tam tudi kot novinarka. Amos, operativni vodja, je bil kratek, ker se mu je mudilo. »Trinajstega septembra lani so se začela gradbena dela, zdaj, po odprtju, pa s prostovoljci (okrog šestdeset jih je pomagalo v tem času) prihajamo v fazo, ko je pomembna kuhinja. Zdaj imamo od štiri do pet prostovoljcev na dan, ki poskrbijo za hrano petinsedemdesetih otrok.« In takoj nato je odhitel na Litostrojsko k Matevžu Slokarju (plačevali mu bodo osnovno ceno za hrano) po skuhano hrano za otroke. In ker ti še niso prišli, pladnji s priborom pa so že čakali na mizah, je direktor Zvonko Belič lahko pojasnil, da bo Javna kuhinja delovala med delovniki. »Želimo si naš poslovni model razširiti tudi na druge lokacije po Sloveniji. Več kot sto donatorjev imamo, v prvi fazi smo zbrali 17.500 evrov, prenova naj bi po predračuna stala 18.000 evrov: doslej smo jih porabili 12.000.« Finance so torej jasne – kako pa je z denarjem za prehrano? »Ta trenutek je za prehranjevanje na voljo skoraj 15.000 evrov, kar zadostuje za redno poslovanje. Delamo s socialnimi partnerji, živila za dnevni obrok stanejo evro, treba je prišteti še stroške elektrike, plina, vode, ogrevanja ... Želimo imeti dobre obroke za nizko ceno: v prihodnje bomo ponudili kakovostno pripravljene malice in kosila po nizki ceni, s to razliko pa pridobili sredstva, s katerimi bomo pokrili socialne obroke – to razliko v ceni ponavadi gostilničarji vzamejo za lastni dobiček.« Zdaj pripravljajo kosila zgolj za zaključene skupine, toda s prvim avgustom odpirajo vrata tudi socialno ogroženim družinam in starejšim ter drugim. Uporabniki socialnih obrokov bodo vsi, ki jih bo po svojih merilih določil Center za socialno delo. »Vsak uporabnik bo dobil kartico za dostop, ki bo za osebje zavoda Pod strehco anonimna, uporabniku pa bo omogočala prevzem odvečne hrane ali toplega obroka.« Tako se ljudje ne bodo čutili zaznamovane in drugačne od tistih, ki bodo prišli na malico ali kosilo in ga plačali. »Za kosilo bodo ljudje odšteli okrog štiri, pet evrov (ves obrok), s kartico se ne bo videlo, ali da človek za obrok petdeset centov ali pet evrov.«

Veseli in zadovoljni otroci. Človek, ki bo prišel na malico ali kosilo Pod strehco in plačal polno ceno, pa bo tako imel lep občutek, saj bo s svojim plačilom nahranil še enega ali dva človeka, ki si tega ne moreta privoščiti. In tako, z dobrimi občutki, smo sprejemali tudi otroke, ki so počasi, v dveh skupinah, prihajali na kosilo: vsi so bili razigrani, veseli in nagajivi, nihče ni niti pomislil na to, kdo plača kosilo zanje in ali ga kdo morda ne zmore – in prav je tako. Tudi s prostovoljci, ki pomagajo, je enako: s svojim delom, svojim prispevkom so pridobili samospoštovanje, se premaknili izza štirih sten, dobili priznanje in spodbudo, nekateri tudi ponudbo za plačano delo drugje. Vključujejo se nazaj v družbo (vključen.si) in to je čudovito! Ti ljudje, ki se zdaj počutijo sprejete, delajo odgovorno, pridobivajo samozaupanje, ponosni so nase. In so tudi dober zgled otrokom, ki so prišli na kosilo: prostovoljke ne le da so poskrbele za razdelitev hrane in preostalo, z njimi so se igrale, jih spodbujale, se pogovarjale, šalile, otroci pa so jih (nas) spoštljivo imenovali učiteljice. Kaj lepšega, koliko spoštovanja je bilo v teh besedah in kako poln je bil moj dan, ko sem med tekanjem otrokom, ki ne marajo solate, povedala zgodbico o njej in so začeli tekmovati, koliko jih bo pojedlo več solate. Rekorderka je pojedla pet porcij, vesela pa sem bila tudi vseh repetejev in pomazanih krožnikov, saj so se naučili, da je treba hrano spoštovati. Največja nagrada je bil smeh otrok, zadovoljni obrazki obeh skupin. Ko so nahranjeni otroci in vzgojitelji odšli, smo pojedli še mi, malce poklepetali, spili dobro turško kavico in ... Ja, moram povedati: ganjena sem bila, ko sem slišala, da sem odlično delala in naj še pridem. Večje pohvale si ne bi mogla želeti in veselim se že svoje pomoči prihodnji teden. Vredno je zaradi otrok in prostovoljcev, ki ne obupajo!