Amuleti – odgovor na prvinski strah

»V trenutku, ko je človek zapustil raj, je bil izpostavljen številnim nevarnostim. Eden od načinov, kako se zavarovati pred njimi, je bila uporaba različnih predmetov – amuletov.«

»V njih je človek prepoznal moč, prepričan je bil, da ga varujejo pred nesrečami in nevarnostmi,« pravi dr. Marko Frelih, arheolog in kustos za afriške in ameriške zbirke Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je pripravil zanimivo razstavo z naslovom Magija amuletov.

»Amulet je medij med človekom ter med božanskimi in nadnaravnimi silami, ki mu pomagajo ter ga varujejo,« pravi dr. Frelih. Pri razstavi se je naslonil na amulete iz starega Egipta, ki so jih imeli ljudje običajno pri sebi v grobnicah. »Z njimi so se zaščitili in hkrati tudi okrasili. V starem Egiptu so poudarjali pomen amuletov v podobi posameznih bogov in njihovih simbolov. Amulete so nosili že za časa življenja, jih darovali bogovom v svetiščih, da bi jih ti varovali in uslišali njihove prošnje, amuleti so jih pospremili tudi na prehodu v onostranstvo. Egipčani so močno verovali v posmrtno življenje. Po njihovem prepričanju duša pokojnika ni šla takoj v deželo blaženih, temveč je morala skozi različne preizkušnje. Ogrožali so jo demoni in z amuleti so premagali vse ovire, saj je bil tako namen zlobnih sil izničen. Amulete so polagali na mumificirana trupla vsem ljudem ne glede na njihov socialni status. Največ so jih zagotovo imeli faraoni. Ko so s povoji ovili truplo mladega faraona Tutankamona, so na njegovo telo položili več kot sto amuletov in različnih predmetov z zaščitnim pomenom. Glavo kot najpomembnejši del telesa je ponavadi varovala kača (kobra) ali ptica ujeda, drugi najpomembnejši del telesa – srce pa je varoval skarabej. Za vsak del telesa je bila predpisana uporaba določenega amuleta. Mumificiranje je bilo dolgotrajno opravilo, spremljalo ga je tudi polaganje amuletov ob branju obrednih besedil iz Knjige mrtvih. V njej je bilo natančno zapisano, kakšna je vloga posameznega amuleta. Amuleti so bili izdelani iz zlata, kamna, gline, slonovine, pogosto so njihovo podobo zgolj narisali na košček papirusa in ga priložili pokojniku. Slika amuleta je imela isti učinek kot predmet. Več kot štiri tisočletja so Egipčani uporabljali amulete in ideja o njihovem pomenu se je razširila na različne kulture v Sredozemlju, od Palestine do Iberskega polotoka. Predvsem v rimski dobi se je močno razširil kult čaščenja egipčanske boginje Izide, ki je bila univerzalni simbol plodnosti in rodovitnosti, simbol vitalne življenjske sile, boginja večne luči in za slehernega posameznika upanje v posmrtno vstajenje. Njen kult je bil prisoten tudi na Slovenskem, predvsem na Ptuju in v Celju. Morda so jo častili tudi v Ljubljani, saj so med ruševinami Emone našli egipčanske predmete. Lep primer egipčanskega amuleta v obliki hrošča skarabeja s človeškim obrazom so odkrili na Vrhniki.«

Ali amuleti res ščitijo? »Pred kratkim sem v Sobotni prilogi osrednjega časopisa bral članek o atentatu na prestolonaslednika Ferdinanda, ta naj bi imel v trenutku atentata na sebi kar sedem talismanov oziroma amuletov. Ampak iz zgodovine vemo, da je strelom podlegel in temeljita amuletna zaščita očitno ni zalegla. Glede uporabe amuletov, talismanov, simbolov in različnih čarnih predmetov vsak sam najbolje ve, kako mu pomagajo in ga varujejo. Vsak si ustvari intimni odnos do predmeta, ki ga je pridobil v določenih okoliščinah. Lahko je darilo bližnje osebe, lahko je naključno pobran na sprehodu v naravi ali so ga ljudje prinesli na primer iz romanja v Sveto deželo. Odvisno od tega, kaj ti ta predmet pomeni, se poveča tudi njegov učinek na psiho. Če si šel na izpit in si ga z njim dobro opravil ali če si ga imel v bližini na operaciji in se je vse srečno izteklo, si verjel, da je k temu pripomogel tudi amulet. S tem je dobil dodatno energijo, saj se je z vsakim uspešnim učinkom njegova moč večala in vez z lastnikom se je krepila. Tu je zagotovo pomembna pozitivnost avtosugestije, ki vpliva na podzavest. Toda najpomembnejša je vera, brez nje je vsak predmet samo predmet! Na razstavi sem med drugim posebej omenil štiri pomembne pojme – moč besede, pogleda, dotika in podobe. V vseh primerih je izražena močna želja po zaščiti, toda brez vere je težko uresničljiva.«

Razstava prikazuje več kot tristo različnih eksponatov, ki so povezani z varovanjem. Barvanje kože, tetoviranje in krašenje z nakitom, ki nosi zaščitne simbole, izraža človeško razmišljanje o škodljivih nevidnih silah, ki nas obdajajo. Ali tudi sam nosi kakšen amulet, nas je zanimalo. »Menim, da je okoli nas izjemno veliko pozitivnih elementov, ki odbijajo negativne sile. Prepričan sem, da pozitivno razmišljanje zadostuje za nevtraliziranje hudobcev. Moj amulet je torej pozitivno razmišljanje – razmišljaj pozitivno, delaj dobro!«

Ali amuletom lahko vedno zaupamo? »Posameznik mora sam pri sebi začutiti, kaj mu predmet pomeni. V Jeruzalemu sem videl, kako ljudje kupujejo križe in svetinjice, ki jih odnesejo v cerkev Božjega groba in jih za nekaj časa položijo na mesto, kjer so mazilili Jezusovo truplo. Ljudje že od nekdaj verjamejo v moč svetega prostora in v to, da se energija 'svetosti' lahko prenese tudi na predmete. Šele s polaganjem predmetov na sveti kraj se je v njih nakopičila nevidna sila. V tem dejanju je osebna izkušnja, ki posameznika sočasno poveže s svetim krajem in predmetom, ki ga bo nosil pri sebi še po tem, ko bo romanje že davno mimo. To ni več navaden predmet, kupljen v trgovini za nekaj evrov, to je predmet, ki je bil s teboj na svetem kraju. In sveti kraji so resna zadeva!«

Ali z amuleti lahko manipuliramo? »Z amuleti ne moremo manipulirati, lahko pa oni z nami, ampak se običajno tega ne zavedamo. Samo banalna potreba po nošenju amuleta ne zadostuje. Vzpostavljena mora biti duhovna vez, brez tega ne gre. Pogosteje se dogaja, da amulete drugih kultur prepoznamo kot okrasni predmet: na primer – v Grčiji, Turčiji in v severni Afriki najdemo vse polno steklenih modrih očes v različnih variantah. Všeč so nam in jih kupimo kot spominek, medtem ko je za domačine to zelo pomembna zaščita proti hudobnemu pogledu.«

Pomemben je spoštljiv odnos. Dr. Frelih poudarja, da je zelo pomembno spoštljivo ravnanje z amuleti, še posebej s tistimi, ki jih imajo na razstavi. »To velja predvsem za staroegipčanske amulete, ki so spremljali pokojnika na poti v večnost. Njihove duše so že davno v rajski deželi Ozirisovega kraljestva, amuleti pa so po nenavadno zapletenih poteh končali v muzeju na Metelkovi sredi Ljubljane. Kot arheolog sem se srečal z zapuščino različnih kultur in do predmetov, ki so povezani z duhovnim ali posmrtnim svetom, imam zelo spoštljiv odnos z veliko pietete. Tudi malo strahospoštovanja ne škodi, saj nikoli ne veš, kaj za vsem tem stoji. Ko stopim v muzejski depo, v prostor, kjer so shranjeni predmeti, se močno zavedam, da je med policami v omarah bogata duhovna dediščina kultur od severne Amerike do južne Afrike. V takem razkošnem svetu nevidnih in skrivnostnih sil se prav imenitno počutim. Sprehod skozi razstavo deluje mistično in na človeka deluje zelo pomirjevalno. Tudi vsebina nam je blizu, saj se z amuleti, talismani in simboli srečujemo v vsakdanjem življenju in kljub moderni, digitalni dobi se njihov pomen nič ne izgublja, ampak kvečjemu nasprotno.«