Trinajst let je bil direktor slovenskega statističnega urada, ki se je takrat imenoval še Zavod SRS za statistiko. »Slovenci smo zavod ustanovili že med vojno, 19. avgusta 1944. Bili smo prvi v Jugoslaviji, kar pa ni nič čudnega glede na to, kakšni smo, vse imamo radi urejeno in po predpisih, pri nas ne gre nič na hojladri in malo po domače, kar je bilo značilno za narode, ki so takrat sobivali z nami. Res pa je, da ljudem še dandanes ni jasno, kaj je pravzaprav statistika,« živahno razloži gospod z živimi in zvedavimi očmi.

»Draga gospa, veste, tudi vi ste statističarka,« mi je v uvodu med smehom odgovoril Franta Komel na mojo pripombo, da je statistika nekaj, česar sploh ne poznam, da    mi je malce zoprna že zaradi matematike, in neznansko dolgočasna. »Tega, da ste statističarka, se sicer ne zavedate, ampak poglejte: reciva, da želite skuhati neko novo jed. Recept zanjo je treba zapisati. Eksperimentirate toliko časa, da je jed okusna in recept primeren za objavo. Ker vam verjetno nova jed prvič ni bila najbolj všeč, ste, kot sem že rekel, eksperimentirali in nov poskus vsakič znova zapisali. No, in takrat ste delali kot statističarka, ne da bi se tega zavedali. Statistiki ne počno nič drugega. Vsak človek je po svoje statistik, čeprav tega ne ve. Reciva, da si greste kupit novo obleko. V glavi imate natančno določeno predstavo, kakšno obleko želite. Ko izbirate med modeli, jih primerjate s tistim, kar ste že prej 'evidentirali' v glavi. Torej primerjate. To počno statistiki. Pa vzemiva na primer še filozofa. On prebira knjige, v svoji glavi pa nato nove podatke sistematizira s svojim prejšnjim znanjem. Zadnje prebrano delo primerja z deli, ki jih je prebral že prej. Tudi on opravlja delo statistika, čeprav se tega ne zaveda. Statistiki smo pravzaprav vsi! Statistika zbira informacije, že turški kresovi in afriški bobni so bili informacije. Da pa bi informacije dobile pravo težo, jih je treba spraviti v red. In to dela statistika.«

Vizionar. Franta Komel, partizan, diplomant višje vojaške akademije, je JLA zapustil leta 1964. Trinajst let (1967–1981) je bil direktor slovenske statistike, en mandat (1981–1985) pa je bil tudi direktor jugoslovanske statistike. Slovenski statistični urad je imel v zadnjih štiridesetih letih samo štiri direktorje. Zahvala za to gre tudi Franti Komelu, o katerem njegovi bivši sodelavci pravijo, da je bil direktor s hrbtenico. Prenesel je izkušnje nordijskih držav in jih prilagodil Sloveniji. Po zaslugi Frante Komela in njegove takratne ekipe so na Statističnem uradu Slovenije v sedemdesetih letih pripravili tri osnovne registre, katerih podatke je bilo mogoče zaradi razvite tehnologije, ki je že omogočala obdelave velikih količin podatkov, in uporabe enotnih identifikatorjev povezovati med seboj. To so bili: centralni register prebivalstva (popisni podatki iz leta 1971, predlagali so emšo kot identifikator posameznika), register teritorialnih enot in register organizacij in skupnosti. Tako je nastajala cesta, po kateri teče urejen sistem podatkov. Brez nje niti v letu 2011 v Sloveniji prvič izveden popoln registrski popis prebivalstva ne bi bil izvedljiv. Ker popisovalcem ni bilo treba na teren, saj so vsi podatki že bili v hiši, je država prihranila 14 milijonov evrov.

Bivši sodelavci, ki so delali z njim dolga leta, se ga spominjajo z velikim spoštovanjem do njegovega znanja, radi so ga imeli ne samo zato, ker je bil izjemno duhovit in simpatičen, dovolil je tudi, na primer, da je imel statistični pevski zbor vaje za nastope med delovnim časom, ker je podpiral neformalno druženje zaposlenih. Očitno je Franta Komel že takrat vedel, kaj je zdaj tako moderen »team building«.

Njun raj. Franta je duhovito razpredal o statistiki in svojem življenju, Branka pa je medtem dajala simpatične pripombe. Že na daleč se vidi, da sta usklajen in povezan zakonski par. Že skoraj dvajset let živita na Resniku, zaselku na zreškem Pohorju, o katerem pravita, da je pravi raj. »Samo zaradi kakšnega zdravnika prideva v Ljubljano, tam ostajava tudi pozimi, saj 1100 metrov nadmorske višine premaga meglo, zimsko sonce na Pohorju pa je tako ali tako nekaj najlepšega. Pa še v izobilju ga je!« opiše Franta njun raj, ki ga imata zakonca že kar tukaj, na zemlji. Franta Komel ni samo intelektualec, izjemno je ročno spreten in poprime za vsako delo. Ker je njuna parcela na Pohorju na precej prepišnem koncu, je stvar »popravil« tako, da je okoli parcele sam zasadil 1900 smrek. In zdaj tam nič ne piha … Ko ga vprašam, kako prideta z ženo s Pohorja v Ljubljano, ju morda pripelje katera od njunih treh hčera, me Franta začudeno pogleda s svojimi živimi očmi. »Ja, z avtom se pripeljeva, se pravi, jaz pripeljem,« je bil njegov odgovor. Jaz pa začudena še naprej, se obrnem k Branki, češ ali je ni nič strah glede na starost svojega šoferja. »Dajte no, popolnoma varno se počutim, Franta je odličen voznik in prepričana sem, da me ima še vedno toliko rad, da me ne bi prevrnil!« Ob odgovoru smo se vsi trije začeli na glas smejati …

Pazi se Slovencev! Branka je doma iz Vojvodine, iz Zrenjanina. Pisalo se je leto 1945, bil je čas obnove domovine, in čeprav je bil to hud čas, je zlasti mladina z veseljem in upanjem zrla v prihodnost. Poprijeli so za vsako delo, da bo le domovina čim prej obnovljena. Branka je tako poučevala na nekem tečaju in s prijateljicami so se veliko šalile in delile svoje majhne skrivnosti. Bilo je poletje, mesto je bilo polno mladih in čednih partizanov, marsikateri od njih je v Zrenjanin prišel, da si odpočije od vojnih grozot. Meščani so jim radi odstopili kakšno svojo prosto sobo. Prijateljice so Branko opozorile, naj se pazi čednih Slovencev, »ki igrajo tukaj nekakšne frajerje, vsi so čisti, dišeči in lepi, doma pa imajo punce ali pa še celo žene«, so bile prijateljice jasne v svojih opozorilih. Branka se je tisti večer vrnila domov in mama jo je obvestila, da bodo prosto sobo dali mlademu partizanu – Slovencu! Jasno, ta mladi partizan je bil Franta Komel.

Na dan Frantovega prihoda je bila Branka sama doma. »Pri vratih je pozvonilo, šla sem odpret. Tam pa sem ostala kot vkopana! Pred mano je stal mladenič, lep kot mali bog, z urejenimi brčicami. Prva misel, ki mi je šinila skozi glavo je bila, le kako, hudiča, si jih je lahko takole negoval v partizanih?! Zadelo me je kot strela. Še zdaj se spomnim, da je bilo, kot bi kdo spustil elektriko skozme! Bila sem pečena in zapečatena, zaljubljena do konca in naprej! On pa je mirno salutiral in se takoj odpravil v svojo sobo,« obuja lepe spomine Branka. Vprašam Franto, ali je tudi njega zadelo takoj in močno. »Ne, malce pozneje,« je nagajiv.

Tovariš, takoj ju poročite! Branka je naslednje leto januarja maturirala in se preselila v Zagreb k stricu in teti, ker se je edino tam lahko sredi leta vpisala na fakulteto, Franto pa so premestili v Varaždin. »To je bila velika sreča, saj sva se lahko videvala in slišala po telefonu. Veste, takrat so bili telefoni zelo redki. Stric je imel v tistem času neko pomembno funkcijo v mestu Zagreb, zato sta vsako noč s teto odnesla telefon v spalnico in ga tam priklopila. Neke noči je telefon besno zvonil, mene pa je bilo strah, saj sem vedela, da kliče Franta, ker prej ni imel časa. Zjutraj me je teta mrko pogledala in rekla, naj rečem svojemu dobremu prijatelju, tako sem ga namreč predstavljala, saj nisem upala glasno povedati, da je moj fant, naj kliče podnevi in ne ponoči. Ker je bil Franta vse dneve v službi, je lahko klical samo pozno zvečer. Vsak večer, ko sta stric in teta zaspala, sem se prikradla v spalnico, odnesla telefon v svojo sobo in ga dala pod blazino, da zvonjenje ne bi prebudilo tete in strica. Čez nekaj dni me je teta povprašala, kako to, da se moj dober prijatelj nič ne oglasi. O teta, ko bi ti vedela, sem si mislila.«

Ko jo je Franta zaprosil, je bila stara malo več kot 18 let. »Bila sem tako rekoč nora od sreče. Hitro sem zbrala papirje, ki sva jih potrebovala, in o nameravani poroki obvestila strica in teto. Teta me je vprašala, ali sem obvestila starše. V svoji mladostni sreči sem pozabila tako rekoč na vse, na starše, poročno obleko, ki je nisem imela, nič me ni zanimalo, kje bova živela, niti tega nisem vedela, ali ima Franta kakšen dohodek. Vsa vznemirjena sem napisala pismo staršem, ki ga je potem neki prijatelj, ki je potoval v Beograd, odnesel. Pismo sem začela takole: Pozor, pozor, pomembno obvestilo! Poročim se 25. Maja … Oče in mama sta takoj pripotovala v Zagreb, mama je s seboj prinesla velikega purana, ki naj bi ga imeli za poročno kosilo, poskrbela je tudi, da so mi sešili obleko, primerno za poroko. Na dan poroke je mama spekla purana. Vsi smo čakali Franto, ki pa zaradi službenih obveznosti – ni prišel. Vojska je pač vojska. Purana smo nesli v klet, na hladno, ga naslednji dan spet pogreli v pečici, ampak zgodba se je ponovila. Mojega Frante spet ni bilo! Tretji dan, proti koncu delovnega dne, se je Franta končno prikazal z dvema pričama, ki sta bila kar kolega iz pisarne, in hitro smo se odpravili proti občini. Ta pa je bila že skorajda prazna, saj je bilo že konec delovnika. V neki pisarni smo kljub vsemu odkrili nekoga, ki naju bi lahko poročil. Uradnik se je izgovarjal, da je pozno in da naj pridemo naslednji dan. Takrat je zazvonil telefon. Na drugem koncu žice je bil moj stric, ki je uradniku tako rekoč zaukazal, naj naju takoj poroči, ker ima v hiši že tri dni svate, mladoporočencev pa še ne! Tovariš, takoj ju poročite, se je glasil njegov ukaz!« Tako sočne poročne zgodbe pa še ne, sem si mislila, ko sem si otirala solze smeha.

Ne vem, v katero kategorijo ljudi statistično spadata Branka in Franta Komel. Če imajo na uradu register »zaljubljeni«, sta zagotovo registrirana tam. Še vedno.