V ZDA so govorice o čipiranju ljudi izbruhnile zaradi novega zdravstvenega zakona, znanega kot obamacare, in vse do danes niso potihnile.
Čipi za zdaj niso obvezni. Novica o »obveznih« čipih je zakrožila po družbenih omrežjih, ljudje si jo pošiljajo naprej, opremljeno s fotografijo takega čipa. Odgovorni pojasnjujejo, da je na posnetku čip, ki je bil predlagan za vstavitev sladkornim bolnikom, da bi stalno nadzoroval raven sladkorja v krvi (in najbrž začel sproščati inzulin, ko bi bilo to potrebno, ali pa bolnika opozoril, da mora to storiti). Ta čip s tistim, ki naj bi ga kot identifikacijsko sredstvo in za nadomestilo zdravstvene kartoteke uporabili v zdravstvene namene, nima nobene zveze. Tako pravijo. Nasprotniki so začeli takoj navajati argumente proti takemu označevanju ljudi: prvi je zagotovo ta, da gre za vprašanje kratenja človekovih pravic. Čipi naj ne bi bili varni oziroma naj bi bilo mogoče zlorabiti podatke z njih. Nedolgo tega se je razvila živahna debata, ali lahko, na primer, starši vstavijo čipe svojim otrokom, da jih bodo imeli stalno pod nadzorom in bodo vedno vedeli, kje so.
Mnogo idej o nadzoru. Kakor je res, da bi to pomagalo pri iskanju izgubljenih ali ugrabljenih otrok, je tudi res, da tak nadzor pomeni vdor v zasebnost otrok in odraslih. Ideje so se namreč začele veselo širiti: mnogo zakoncev bi rado na tak način nadzorovalo svoje zakonske partnerje (ali pa koga drugega). Govorili so tudi o možnosti, da bi imeli na čipu bančne podatke in bi lahko z njim unovčevali svoj denar. Najbrž nima smisla izgubljati besed, koliko zlorab bi bilo možno šele tukaj. Denar bi bila pač prva stvar, ki bi zanimala zlikovce. Zdravstveni podatki so zanimivi za bolj sofisticirane lopove, ki jih znajo uporabiti. Predstavljajte si, na primer, da so na čipih podatki o splavih, številu nosečnosti, kontracepciji, spolni usmeritvi, na primer, o okužbi z virusom HIV. Zadnje so v ZDA argumentirali z besedami, da bi s tem, če bi vedeli, kdo je okužen z virusom HIV, varovali druge. S čipi naj bi opremili pedofile, nekdanje zapornike in še veliko drugih idej je bilo.
Realne nevarnosti. Kot rečeno, sedanji zakon, ki je po vsem svetu znan kot »obamacare«, ne vsebuje določila, da so čipi (označeni so kot RFID ali radio frequency identity chips) obvezni. Eden od resnih pomislekov proti uvedbi teh čipov so bile rakave tvorbe, ki so se pri nekaterih ljudeh pojavile na mestu, kjer so jim čip vstavili, čeprav so raziskave pokazale, da vsadki ljudem ne škodijo. Dolgoročno tega vsekakor ni mogoče trditi, saj bo šele prihodnost pokazala, kaj se bo zgodilo. Dosedanje raziskave so delali na zapornikih, kar je za marsikoga prav tako etično sporno. Kakor so lahko taki podkožni vsadki koristni (na primer, da z zdravstvenimi in kontaktnimi podatki nekomu rešijo življenje), po drugi strani pomenijo veliko tveganje tako zaradi možne zlorabe podatkov kot zaradi čisto fizične neprimernosti. Kaj bi se, na primer, zgodilo, če bi moral bolnik z vsadkom na slikanje z magnetno resonanco? Ali pa kolikšna je možnost, da na vsadek vplivajo drugi valovi, na primer tisti iz mikrovalovne pečice, če omenimo samo najbolj znane? Lahko se tudi zgodi, da začne čip potovati po telesu in zaide kam, kjer bi lahko človeka ogrožal. Vse to so realne nevarnosti.
Ker nova zdravstvena zakonodaja dopušča možnost za vsadke s podatki, ki jih je mogoče dobiti z elektronsko napravo, posebnim čitalnikom, je tudi obvezna uvedba realna nevarnost. Nekatere bolnišnice v ZDA so svojim bolnikom to že ponudile, od proizvajalcev sprejele naprave za odčitavanje podatkov, ljudje pa se sami odločajo, ali si bodo dali čip vstaviti v podkožje ali ne. Obenem je kar nekaj držav v ZDA vstavljanje čipov ljudem prepovedalo. To se je zgodilo predvsem zato, ker so se nad čipi navdušili delodajalci, ki bi lahko tako nenehno spremljali gibanje svojih zaposlenih. Obvezno vstavitev čipov so, na primer, prepovedali v Wisconsinu, Severni Dakoti, Kaliforniji, Georgiji in Virginiji.
