Prijateljici, ki je zbolela za rakom, je pomagala okrevati po težki kemoterapiji, znanci so razlagali o zdravnici, ki jo umirajoči ali njihovi svojci lahko pokličejo kadarkoli, saj ima telefon prižgan 24 ur na dan. Ena od znank ji je lani kot prostovoljka pomagala na posvetu o paliativni oskrbi v Sloveniji: »Bilo je nepozabno. Vsi smo delali zastonj. Mateja je iz svojega žepa krila stroške za hrano delovne ekipe in druge potrebe, skupaj z njo smo spali kar v njenem avtodomu pred hotelom na Brdu. Je izjemna ženska. Nesebična in požrtvovalna, kljub temu da jo doma čakajo štirje majhni otroci, vedno najde čas za ljudi, ki potrebujejo pomoč.«
Ne vem, koliko nas je takih. Je pa to zelo pomembno, sploh pri bolnikih, ki nimajo več posebnega zdravljenja in zaradi neozdravljive bolezni izgubijo svoj kompas. Meni se zdi, da moramo takim ljudem zdravniki ponuditi varnost.
Vas pogosto kličejo ponoči?
Odvisno. Bolniki, ki jih dobro poznamo in so nas sprejeli, nas ponoči običajno ne kličejo. Že čez dan namreč predvidimo, kaj se bo z njimi dogajalo. Kličejo tisti, ki imajo več simptomov in hude bolečine, ali pa nas pokličejo, kadar se dogaja težko umiranje. Tako smo včasih na zvezi tudi vsake pol ure.
Govorite v množini. Zakaj?
V paliativi ne poznamo besedice jaz, vse je mi. Nič se namreč ne more zgoditi samo zaradi enega človeka.
Neozdravljivo bolni in umirajoči so verjetno najtežji bolniki?
Ne morem reči, da so to najtežji bolniki. V resnici so, kako naj rečem, najmanj zahtevni bolniki, saj ne pričakujejo nemogočih stvari. Mnogo težje je denimo zdraviti mladega človeka s težko poškodbo, saj zahteva zdravljenje več znanja, tudi pričakovanja so mnogo večja. Za naše bolnike je pomembno samo še življenje, ki ga imajo. In s tega vidika je njihovo zdravljenje preprosto. Ker zdravniki nismo obremenjeni s končnim uspehom, lahko delamo za vsakodnevno veselje, za tiste stvari, ki jih kljub težki bolezni ti ljudje še zmorejo, in to so včasih neverjetne stvari. Zahtevni pa so tisti naši bolniki, ki se jim kljub težki bolezni in kljub vedenju, da je bolezen neozdravljiva, še vedno zdi edina pomembna stvar ozdravitev. Takrat je zares težko.
Koliko se vaše delo z umirajočimi vpleta v vaše osebno življenje? Kako vpliva na vaše štiri otroke, deset-, osem- in petletne hčere ter dveletnega sina?
Seveda se moje delo vpleta v naše družinsko življenje. Delo z umirajočimi mi je spremenilo sistem vrednot. Zdaj sem bolj pozorna na to, koliko časa ljudje posvečamo povsem nepomembnim stvarem. To ne pomeni, da sem šla zaradi teh spoznanj v drugo skrajnost. Le znam veliko bolj ceniti stvari, ki so mi po neki sreči dane, drugim pa niso. Postala sem tudi bolj potrpežljiva in tolerantna, lažje sprejemam drugačnost. Kar pa se mojih otrok tiče, so se navadili živeti s tem, kar počnem. Imajo zdrav odnos do smrti in jo jemljejo kot del življenja. Zelo veliko se pogovarjam z njimi o tem, kako je, ko človek umre, kaj se potem zgodi. Moja najmlajša Ani, ki razmišlja precej drugače od drugih otrok, mi je enkrat rekla: »Duša je rodila srce. Ko človek umre, srce neha biti in spusti dušo, da gre lahko poiskat drugo srce.«
Vaši otroci so tudi sicer drugačni od drugih. Kako jih vzgajate?
Razlog, da so drugačni, ni samo v tem, da se ukvarjam s paliativo. Sem namreč tudi velika zagovornica koncepta vzgoje Jean Liedloff – The Continuum Concept. Del te vzgoje je prevzet iz Afrike. Moji otroci so rasli brez umetnih pripomočkov. Niso imeli dud, stekleničk, vozička, kahlice … Že kot dojenčke sem jih puščala brez plenice, ker sem hotela ugotoviti, kakšen signal dajo, kadar jih tišči lulat. Zelo zgodaj so bili suhi. Dovolim jim, da so svobodni. Naokrog tekajo bosi, ne moti me, če se pri igri umažejo. Vzgajam jih po principu čuječnosti.
