»Če nama bodo zvezde in vetrovi naklonjeni, zagledava zelene gozdove okrog brniškega letališča 28. julija malo pred drugo popoldne,« sta zapisala alpinista Peter Mežnar in Aleš Holc v opisu odprave v Shaksgam, enega najbolj odročnih in nedotaknjenih končkov sveta. Žal zelenih slovenskih gozdov nista ugledala in vse manj je upanja, da jih kdaj bosta. Zaradi poslabšanja vremena in zaradi pretečenega časa je bila reševalna akcija po desetih dnevih prekinjena.
Pa vendar se čudeži dogajajo. Znane so številne resnične zgodbe, ko so ljudje preživeli padce in ekstremne razmere, ki bi bili za večino usodni. Na primer zgodba o stevardesi Vesni Vulović, ki je edina preživela strmoglavljenje letala z deset tisoč metrov, pa o čudežnem dečku iz Tripolija, ki je preživel letalsko nesrečo v Libiji, ali o Julian Diller, ki je najprej preživela strmoglavljenje letala v amazonsko džunglo, potem pa je še deset dni tavala po neobljudeni in nevarni divjini, preden so jo našli domačini. Reševalne ekipe so jo že nehale iskati.
Znana je tudi večdnevna kalvarija alpinistov Joeja Simpsona in Simona Yatesa v perujski gori Siula Grande, o kateri je bila napisana knjiga Dotik praznine, potem pa so posneli še istoimenski igrani dokumentarec. Pri sestopu si je Joe zlomil nogo, soplezalec pa ga je, čeprav je bilo ogroženo tudi njegovo preživetje, spuščal po vrvi čez strm in komaj prehoden teren. V snežnem viharju sta potem oba po padcu obvisela na vrvi in Simon je v popolnoma brezizhodni situaciji moral prerezati vrv. Joe je zdrsnil čez steno v globino. Padec je čudežno preživel in se sam privlekel do baznega tabora, tam sta se zopet srečala. Simon je bil seveda prepričan, da je prijatelj mrtev.
Neverjetno se dogaja tudi Slovencem. Četrtega julija 1975 je Marjan Osterman, član alpinistične odprave v južnoameriške Ande, čudežno preživel grozovit 400-metrski padec čez vso steno Chacraraja, mogočne ledene gore v Peruju. Odnesel jo je z zlomom reber in nekaj izpadlimi zobmi. Samo dva tedna po padcu je osvojil sosednjo goro, skoraj šest tisoč metrov visoki Pisco.
Čudež se je zgodil tudi v triglavski severni steni. Tone Pogačnik je aprila 1946 na ledeniku nad steno treniral za triglavski smuk in zaradi slabe vidljivosti zapeljal čez rob tisočmetrske stene. Pri tem je imel dvojno srečo – ker je obtičal »le« 100 metrov nižje, v Kotlu, in ker je, povsem nepoškodovan, le prestrašen, preživel stometrski padec.
Vrnitev odpisanega Slavca. Slovenskemu vrhunskemu alpinistu Slavku Svetičiču – Slavcu je bila sreča čudežno mila vsaj dvakrat. Prvič leta 1991, ko je sam na alpski način preplezal izjemno zahtevno prvenstveno smer v zahodni steni Anapurne I. Gre za enega največjih svetovnih alpinističnih dosežkov vseh časov. Zaradi orkanskega vetra se je vrhu odpovedal in počasi sestopal v dolino. V baznem taboru in v Sloveniji so vsi težko čakali na novice, vendar jih ni bilo. Po osmih dneh so ga Nepalci, ki so ga spremljali do vznožja, in vse druge odprave odpisali ter zapustili bazni tabor. A Slavc se je skozi snežne viharje vrnil tako v bazo kot nazaj v civilizacijo.
