Družinsko nasilje v Sloveniji iz dneva v dan terja svoj davek. Ljudje se običajno v takšne obračune ne vmešavajo, čeprav bi lahko pomagali žrtvi. Meho Jusufagić z Jesenic ni mogel pogledati na drugo stran, ko je videl, kako Peter Potočnik na cesti na območju Koroške Bele neusmiljeno pretepa svojo nosečo ženo, mater njunih treh otrok. Z Mehom sta bili v avtomobilu hčerki – 13-letna Emma in triinpolletna Inna. »A bomo šli kar mimo, oči?« ga je vprašala Emma, ko je zapeljal mimo. Da, je odgovoril, da bi ju umiril, nato pa je parkiral malce stran od dogajanja, da deklici ne bi gledali tega groznega prizora, in se vrnil, da bi obranil žensko, čeprav je bilo okoli zakoncev že takrat kar nekaj ravnodušnih »gledalcev«.V tistem trenutku še pomislil ni, da je tudi njegovo življenje od njegovega četrtega leta zaznamovano s podobnim prizorom – tudi Mehov oče je kakšnih 500 metrov stran od sina reševal neko žensko in ob tem izgubil življenje. Srhljiva podobnost se zdi kot delovanje neke višje sile. Meho je na to podobnost pomislil šele, ko mu je nasilnež v trebuh zabodel nož. »Bosta tudi moji deklici doživeli enako usodo?« ga je prešinilo.
V navalu adrenalina Meho ni čutil nobene bolečine, je pa videl krvav nož, ki ga je Peter potegnil iz njegovega trebuha. Nasilneža je zgrabil za vrat, ga s kolenom udaril v glavo in pritisnil ob tla ter držal v tem položaju. Peter ga je zasipaval s psovkami, dejal mu je, da ga bo poscal, da ga bo ubil … Iz Mehove rane je tekla kri. Takrat je iz skupine ljudi stopil moški in nasilnežu iz rok izpulil nož.
»Pojdi pogledat gospo, poglej njen vrat,« mu je dejal Meho. Tudi ona je namreč močno krvavela iz ran po rokah.
Spomin na bolečino iz otroštva
Takrat se je Mehu pridružil prijatelj Oli, ki je šel po naključju mimo, in mu pomagal zadržati obvladanega nasilneža. Meho si je z rokama trdno pritiskal na rano in se zasilno povil, tako kot ga je učila žena Aida, sicer medicinska sestra. Se pa ni zavedal, da ima hude notranje krvavitve. Čas se mu je nenavadno razpotegnil, spominja pa se, da se je v hipu zavedel tega, da ga v avtomobilu čakata hčerki, da je ranjen in da bi lahko umrl. »Mar bosta tudi onidve doživeli enako usodo?« ga je šele takrat zabolelo, saj je nenadoma znova zakrvavela rana v njegovi duši. Podoživel je trenutek, ko je v podobnem dogodku izgubil očeta. Kot deček je namreč stal (le kakšnih 500 metrov stran od kraja, kjer je zdaj reševal žensko) in gledal, kako poskuša njegov oče pomagati ženski, ki jo je mož grobo pretepal. Končalo se je tako, da je moški njegovega očeta zabodel do smrti.
»Brat, ki je od mene starejši pet let, mi je dejal, da je morda v tem sedanjem dogodku nekaj več, da se je vse skupaj zgodilo zaradi nekega razloga. Morda mi bo prav to pomagalo, saj me že vse življenje preganja spomin na prizor, kako sem izgubil očeta. Zna biti, da bo res tako,« o spominu na svojo izkušnjo iz otroštva razmišlja Meho.
Stop družinskemu nasilju!
Med pogovorom z nami za mizo sedi tudi Aida (29), Mehova žena. Prijateljica, ki dela na reševalni postaji, jo je po dogodku poklicala in ji povedala, da je bil Meho zaboden. Pohitela je v bolnišnico, Meha pa so takrat že odpeljali v operacijsko dvorano, saj so med pregledom z ultrazvokom ugotovili, da ima notranje krvavitve. Nemudoma so ga operirali. Mehu je zdaj jasno, da bi lahko bila njegova jetra uničena in njegovo življenje hudo ogroženo, če bi se takrat, ko ga je nasilnež zabodel, premaknil, tako da bi se nož zaril še za kakšen centimeter globlje od tistih štirih centimetrov, kolikor ga je že bilo v njegovem trebuhu.
Aida je bila zelo zaskrbljena. In še vedno jo skrbi, čeprav je Meho popolnoma brez skrbi in miren, ne omenja nikakršnih bolečin in se ne razglaša za junaka. V naš pogovor je privolil samo zato, ker je med nama posredovala Alma Rekić, prva in edina članica kuharske reprezentance Slovenije in humanitarna prostovoljka z Jesenic, ki jo oba poznava. Meho namreč ne želi, da bi dogodek preveč poveličevali. Obstaja razlog, zaradi katerega je privolil v pogovor.
