»Hodim zato, da s hojo ozaveščam ljudi o spolnih zlorabah, o temi torej, o kateri ne želi govoriti nihče!« Matthew McVarish, škotski igralec, pisec in glasbenik, ki ga je stric, prijazen boter, ki mu je tudi nosil darila, zlorabljal deset let, je preživel težke čase: njegova starejša brata trpita zaradi depresije, sam je imel težave s samomorilnimi vzgibi. Toda lani se je v projektu Pot do sprememb, s katerim Evropejce ozavešča o problematiki spolnih zlorab otrok, razgalil in o svoji izkušnji zlorabe spregovoril odprto. Zaradi ozaveščanja hodi po evropskih državah in na poti, ki jo bo nadaljeval na Hrvaškem, se je ustavil tudi pri nas. Projekt, ki se je začel 31. maja lani v Londonu, bo po šestnajst tisoč kilometrov dolgi poti, na kateri bo obiskal osemindvajset držav Evropske unije, sklenil februarja 2015 v Edinburgu.
Pred puberteto se niti nisem zavedal, kaj se mi je dogajalo. V zgodnjih najstniških letih, ko sem začel spoznavati, kaj spolnost sploh je, sem se tega bolj zavedal. Stric je bil prijazen, bil je tudi moj boter, kupoval mi je darila, me vozil na izlete in v kino, kar mi je bilo všeč. Zato sem bil še toliko bolj zmeden in nisem vedel, da je to, kar počne z mojim telesom, kadar sva sama, spolno nasilje. Stric me je zlorabljal, kolikor pogosto je mogel, kjerkoli me je našel samega. V njegovi hiši, avtu, hiši mojih staršev, moji sobi, v naši kopalnici. Enkrat tudi v šotoru in na počitnicah. Seveda mi početje ni bilo všeč in še kot majhen otrok sem vedel, da se to ne bi smelo dogajati. Zato o tem tudi nisem govoril. Stric ni bil nikoli agresiven ali nasilen, zato se ga nisem bal. Počutil sem se ujetega, predvsem zaradi dejstva, da v družini nismo nikdar govorili o ničemer, kar bi bilo povezano s spolnostjo. Kar je delal on, je bilo seksualno, zato o tem nisem govoril.
Ste se o tem pogovarjali s komerkoli, morda z bratoma?
Kot otrok ne. Nikomur nisem povedal. Ko sem imel petnajst let, je bil starejši brat hospitaliziran zaradi stresa. Šele takrat je spregovoril o tem, da je bil spolno zlorabljen. Videl sem, kako ga je zloraba zlomila, in tudi sam pri sebi ugotovil, da o tem moram govoriti. Pri sedemnajstih sem se preselil v Anglijo in tam začel terapijo.
Toda stric je bil učitelj, dečke je učil nogometa, niti predstavljati si ni mogoče, kaj to pomeni. Zakaj ste se pri petindvajsetih letih z bratoma odločili, da ga prijavite, zakaj šele takrat in kako so zlorabe sprejeli vaši starši?
Kot mnogi otroci sem tudi sam verjel, da bi bil s prijavo strica policiji in s kalvarijo na sodišču kriv za stres, ki bi ga to povzročilo moji družini. Šele pri petindvajsetih, ko sem videl, kako težko shajata moja brata in da je stric še vedno na prostosti in zato nevaren, sem se zavedel, kako nemogoča je situacija. Zakaj bi me bilo sram? To je storil on, on je povzročil vse trpljenje, in mi naj ob tem ostanemo tiho in trpimo? Zakaj? Ob zavedanju, da samo mi vemo, v kakšni nevarnosti so še drugi otroci, nismo mogli biti več tiho. Ko sem ga prijavil, so moji starši težko z mano govorili o zlorabi. Razumem in spoštujem, da ima vsak svoj način soočanja s težavami, zato jih nikdar nisem silil, da bi o tem govorili. Odkar se začel projekt Pot do sprememb, me starša podpirata. Razumem, da sta ponosna name in na moje dosežke, predvsem pa na to, kako sem se spoprijel s tem, kar se mi je zgodilo v otroštvu.
Mnogi otroci, ki so bili zlorabljeni, se zaradi rosnih let ne spominjajo izkušnje, ki pa pušča posledice. Brata sta bila v depresiji, kaj pa vi?
Ko sem bil star sedemnajst, dvajset, petindvajset sem bil suicidalen. Ni me bilo sram prositi za pomoč. Če si nekdo zlomi nogo, gre v bolnišnico. Če nekdo trpi za depresijo, zakaj ne bi smel poiskati pomoči? Možgani so organ kot vsak drug in kot vsak drug včasih zbolijo. Zakaj se pljučnice ne sramujemo, anksioznosti pa? V nasprotju z bratoma ne potrebujem tablet. Vem, kakšni so znaki depresije, in vedno poiščem pomoč, kadar me preveč prevzame. Okrevanje je mogoče, ampak za to je treba o težavah govoriti. Seveda ne nujno z novinarji, kot to počnem jaz, temveč v zasebnosti, s terapevtom, svetovalcem. Za terapijo sem se odločil, ker sem čutil, da bom sicer zaradi teh groznih spominov znorel. Ni bilo lahko ne zabavno, a bistveno je bilo, da sem te spomine raziskoval in predeloval v varnem okolju, z nekom, ki mu zaupam. Z govorjenjem o vsem tem sem lahko ugotovil, kako te izkušnje čutim in dojemam. Pred tem je bila le siva megla jeze. Ko jo odstreš, ko si si na jasnem s svojimi čustvi, lahko najdeš zdrave načine kanaliziranja negativnih in težkih občutkov in življenje končno spet vzameš v svoje roke.
