(Pro)ruski tanki v Ukrajini, množične usmrtitve nesunitov in Nearabcev, obglavljanja novinarjev v Siriji in Iraku, tajni pogrebi ruskih vojakov, milijoni beguncev, samomorilski napadi, skrivnostni radikalni islamisti, z veliko Rusijo obsedeni Putin, ki ga nihče ne more ustaviti … Je ob vseh teh grozotah čudno, da se sprašujemo in bojimo, ali smo na pragu tretje svetovne vojne? O ukrajinski krizi smo se pogovarjali z dopisnico RTV Slovenija iz Moskve Vlasto Jeseničnik, nekdanjim dopisnikom Dela Brankom Sobanom ter nekdanjim dopisnikom RTV Slovenija iz Moskve Andrejem Stoparjem.
Zakaj Putin napada drugo državo?
Če na Ukrajino gledamo iz Slovenije, je zgodba povsem jasna. Gre za dve samostojni državi, od katerih je ena okupirala drugo, si priključila del ozemlja, zdaj pa jo srbijo prsti še po novih ozemljih. Čeprav tega uradno sploh ne priznava, ruski predsednik Vladimir Putin vsem pred očmi in vsem navkljub ustanavlja novo državo Novorusijo. S kakšno pravico to počne in kateri so njegovi argumenti?
Andrej Stopar: »Ta zgodba je večplastna in če poznamo odnose med Rusijo in Ukrajino v zgodovinski perspektivi, ima svojo logiko. Putin in z njim večina njegovih sodržavljanov Ukrajine ne dojemata kot druge države, saj je bila od 17. stoletja del Rusije, tako imenovana Malorusija, Ukrajinci pa Malorusi. Aneksijo Krima zdaj uradna razlaga tolmači kot 'vrnitev' polotoka v zgodovinsko domovino. Javna podpora kremeljski politiki na Krimu in na vzhodu Ukrajine pa je v Rusiji tako velika, da se je spremenila v pravo plimo domoljubja, ki se je je prijela oznaka 'hurapatriotizem'. Potem ko je bila po razpadu SZ na kolenih, se Rusija zdaj vzpenja in med večino državljanov oblikuje občutek, da so spet prebivalci velesile. Za rusko identiteto pa je ta občutek ključen. Odnos do drugega, tujega, je bil v Rusiji zmeraj specifičen. Po eni strani so do tujih vplivov, na primer zahodnih, nezaupljivi, sovražni, kar pa ne pomeni, da Zahodu pogosto ne zavidajo in si ne želijo tamkajšnje življenjske ravni. Zanimiva in paradoksalna mešanica večvrednostnega in manjvrednostnega kompleksa. In Putin, ki je bil na začetku svojega predsednikovanja precej zahodno usmerjeni politik, zelo dobro odraža to večinsko rusko značilnost.«
Vlasta Jeseničnik: »Rusija na Ukrajino gleda kot na svoje dvorišče, Putin pa je pragmatičen politik, ki je vedno zelo jasno definiral ruske interese. Putina je zahod podcenjeval. Bolj trda ko je njegova politika, večja je njegova priljubljenost. Trenutno ga podpira več kot 85 odstotkov ljudi. Ob tem pa je Zahod še vedno neenoten, premalo odločen. Rusija si je pripojila Krim, vojaško podpira separatiste, Evropa in ZDA pa so potrebovale tri mesece, da so se uskladile pri uveljavljanju ukrepov in sankcij proti Rusiji. Ukrajina je gospodarsko na dnu, potrebuje tuja posojila, pomoč, veliko infrastrukture na vzhodu države je uničene, po oceni OZN je zaradi spopadov svoje domove zapustilo že milijon ljudi. Moskva in Kijev se še nista dogovorila o dobavi plina, zima pa prihaja.«
Branko Soban: »Problem pri Putinu je, da je nekdanji agent KGB – preden je prišel leta 1999 na oblast, je bil direktor zvezne varnostne službe FSB, naslednice KGB – in da še vedno živi v tistih starih časih SZ in razmišlja kot agent KGB. Nekdanji disidenti iz SZ pravijo, da je Putin človek z zamrznjeno čekistično mentaliteto (ČEKA je bila predhodnica KGB) in da je že zdavnaj izgubil stik z realnostjo. Tako je jasno, da ves čas sanja o obnovitvi sovjetskega ali pa carskega imperija. Menda naj bi bil prav obseden z veliko Rusijo, te pa ni brez Ukrajine. On ne gleda na Ukrajino kot na drugo državo, temveč kot na zgodovinski del Rusije, brez Ukrajine ni njegovih sanj.«
Zakaj veliko močnejši Zahod ne more ustaviti Putina?
To, da Rusi o Ukrajini razmišljajo kot o delu sebe, je povsem razumljivo. Nepoznavalcem pa je manj jasno, kako to, da jih pri tem nihče ne more ustaviti. Ne najbolj močna vojaška sila na svetu, ZDA, ne petnajstkrat gospodarsko močnejša Evropa, ne nihče drug. Zakaj pravzaprav predsednik daleč najmočnejše države na svetu – ZDA, ne stopi k ruskemu in mu reče: »Vladimir, prste stran od Ukrajine!«
Branko Soban: »Problem svetovne politike je v tem, da imajo vsi preveč masla na glavi in da nihče ni brez grehov. Predvsem pa Putin ni diplomat in uporablja zelo primitiven, grob jezik. Ko sta se Obama in Putin leta 2009 sestala na sicer zasebnem srečanju, se je potem izvedelo, da je eno uro govoril samo Putin in da Obama sploh ni prišel do besede. Zato Putin Obami, ki mu reče, naj pusti pri miru Ukrajino, po vsej verjetnosti zabrusi: Ja, kaj pa tvoja Irak in Afganistan. In vse skupaj se ves čas vrti v začaranem krogu medsebojnih obtožb in obsodb.«
Andrej Stopar: »ZDA in Evropa so sicer v vseh pogledih močnejše, nimajo pa enotne politike. Predvsem je to značilnost EU. Različnosti interesov in mnenj – na Zahodu je enotno javno mnenje bistveno težje oblikovati kot v Rusiji – botruje tudi dejstvo, da lahko zahodne države z višjim standardom večine prebivalstva in močnim srednjim razredom veliko izgubijo. Čeprav močan, Zahod tako izgublja strateško prednost. To pa zna Putin očitno spretno izkoriščati. Mislite, da zahodni politiki niso klicali Putina in mu govorili, naj neha siliti v Ukrajino? Ampak Obami lahko Rusija zmeraj očita ameriško politiko v Iraku, Libiji, Afganistanu in drugje, EU pa v ukrajinskem primeru niti ni omembe vreden igralec. Kako mislite, da na EU gledajo v Rusiji? S porogljivim podtonom. Kot na skupek majhnih držav, ki se večno o nečem dogovarjajo, a ker ljubosumno ščitijo svoje majhne interese, lahko zelo počasi pridejo samo do skrajno razvodenelih stališč. In kot na podaljšek ameriške politike.«
