Zdravstvo bo zelo lep indikator delovanja Cerarjeve vlade: ko bodo začeli z izgovori, tiščali glavo v pesek in govorili, da se ne da, bomo lahko rekli: Gospod Cerar, iščite si službo v Bruslju!« Erik Brecelj, ki je že kot študent s kolegi dosegel spremembo člena zakona o zdravstveni dejavnosti (»Zato vem, da se da!«), urejal zadeve kot predsednik sekcije mladih zdravnikov, se javno izpostavil ob nakupu operacijskih miz 2007, stalno opozarjal na nepravilnosti v zdravstvu in na Onkološkem inštitutu, je že pred tremi leti in pol v intervjuju za Jano izpostavil imena, ki potapljajo naše zdravstvo. Kljub grožnjam in šikaniranju še vztraja, toda »korak za korakom uničujemo v nas ljudi«!
Zdravniški poklic je res poslanstvo, a to poslanstvo se dolgoročno sesuva. Pa ne gre samo za osebne razloge: ves sistem tako deluje, da te poriva v stanje umikanja, tudi stran od bolnikov. Na drugi strani pa poglejte urgenco UKC, v kateri ni bilo več dovoljeno zaposlovati mladih. Zdravnik ima takrat dve možnosti: ali se umakne in rešuje sebe ali pa skuša delati in od dela dobesedno crkne! Neživljenjsko je, da bi zdržal tempo s takšnim številom bolnikov in tako organizacijo. Med zdravniki so tudi taki, ki to ne bi smeli biti. Brez empatije in čustev, karieristi, ki gredo preko trupel, psihopati – morda jih je med zdravniki celo več kot med drugimi poklici. Žal. Večina ljudi dela z občutkom odgovornosti, empatije, toda sistem nam tlači to zavest, ker zelo težko premakneš stvari na bolje: skušaš prepričati nadrejene, odgovorne, svet zavoda, da se da narediti kaj dobrega, a greš z glavo skozi zid.
Je tudi za odnos zdravnikov in osebja kriv sistem? Hočem reči, nihče te ne more prisiliti v nestrokovnost, nesramnost ...
Lahko bo zvenelo kot izgovor, a vem za ljudi, ki so delali dobro, se trudili, toda mesec za mesecem in leto za letom ti sesuvajo tvoj trud. Včasih vidim sam pri sebi in se zavedam, kakšen sem bil pred leti in kakšen sem danes: trudim se delati z empatijo, ampak vidim, kako me sistem uničuje. Samo vprašanje je, ali bom prišel do tiste točke, o kateri je govoril moj kolega, ki je dejal: Bojim se trenutka, ko bom prišel v službo in čakal, da bo ura tri, ter šel domov. Ko je videl, da se bliža temu, je odšel z družino v tujino. Danes je tam uspešen zdravnik, dela v normalnih razmerah. In ne ve za naše probleme, ki so enostavno rešljivi. V Sloveniji korak za korakom uničujemo v nas ljudi! Lahko zveni kot brezup, kapitulacija, toda ko bomo prišli do ničelne točke, ki bo nepopravljiva, nas tisoč Cerarjev ne bo rešilo: Slovenija bo zaplankana, propadla država, ki ji ne bo več rešitve: lahko samo čakamo, kaj bodo bankirji in kreditodajalci počeli z nami.
Zakaj se zdravniki, ki naj bi bili srčni intelektualci, ne združite z zdravstvenim osebjem in udarite po mizi – v dobro bolnikov?
Med zdravniki so različne interesne skupnosti, velika večina želi delati dobro za normalno plačilo. So posamezniki, ki počnejo kriminal, so psihopati, ki gredo preko trupel do cilja, to smo videli (našteje imena). Primer: Onkološki inštitut gre iz afere v afero, a ne ve se, da je več kot 200 zaposlenih, in to od čistilk do profesorjev, podpisalo zahtevo za normalizacijo razmer na Onkološkem inštitutu. Dovolj nam je afer, dovolj nam je stvari, ki nas omejujejo pri delu, dovolj nam je žalitev in poniževanj od odgovornih za afere. Potem smo zbiranje podpisov ustavili zaradi groženj, ker je ljudi strah – in to leta 2014! Podpisi so deponirani. Človek bi pričakoval spremembe, odprte roke, saj zaposleni želimo humano bolnico za najtežje bolnike, toda kako medlo je odreagiral svet zavoda! Nisem mogel verjeti, ker v njem sedijo ljudje, ki javno razglašajo, da se borijo za javno zdravstvo. Dvesto ljudi se je podpisalo za to, da se bo bolje zdravilo ljudi, da bo javno zdravstvo dostopnejše, pa ni odgovora! In zaposleni v zdravstvu to vidijo, vidijo mene ...
Ki ste šikanirani in najslabše ocenjeni?
Ja. Vidijo posledice, ker se trudim: tisti, ki gre v to, v kar sem šel jaz, je napol nor! In ljudi opozarjam, naj ne delajo tega. Kaj se je zgodilo na zdravniški zbornici? Kandidatka za specializacijo je ni dobila zato, ker sem ji jaz napisal priporočilo – v obraz so ji povedali, da zato, ker sem mnenje napisal jaz! Zdravniška zbornica, ki ima ničelno toleranco do korupcije! Ljudje smo v tem sistemu kaznovani. In ni res, da ne stopamo skupaj. v Iniciativi smo to storili in še sam ne vem, zakaj odnehali: malo zato, ker smo se preveč približali politiki. Smo pa naredili korak naprej, ki se ga marsikdo ne zaveda. Politika je govorila, da ne more tega in onega, mi smo jim napisali reformo. zbrali smo ljudi – nobena vlada ne bo imela takšne ekipe anonimnih ljudi, vrhunskih strokovnjakov z vseh področij, ki so delali zastonj. Če bi nam minister rekel, naj mu napišemo zakon o zdravstveni dejavnosti, bi ga v štirinajstih dneh in bil bi desetkrat boljši kot Gantarjev predlog. Napisali smo, kako bi izvedli reformo zavarovalništva – najboljši strokovnjaki na tem področju v Sloveniji. Napisali smo program, kako reorganizirati vodenje bolnišnic – pa nimamo tega komu pokazati. Dokazali smo politiki, da so rešitve, ponujali enega, drugega ministra, na koncu je politika kapitulirala in priznala, da se noče s tem ukvarjati, ker bi udarili po poslih, po lobijih, po kriminalu in, je najbolje, da nimajo ministra za zdravje. Do takrat so pa blefirali.
