Več kot dvajset let je imela epileptične napade. Zaradi njih ni mogla imeti normalnega življenja. Nikoli ni vedela, kdaj jo bo po božje vrglo, kot so nekoč rekli ljudje o nekom, ki ima epileptične napade, zato je ostajala doma, za štirimi stenami. »Moja samozavest je bila popolnoma na psu,« se spominja dvajset let napadov epilepsije. Zdaj je že pet let zdrava.
Sanjala je, da bo šivilja. Matejin poklicni izbor je bil postati šivilja. »Takrat je bilo med dekleti izjemno zanimanje za ta poklic in zaradi tega tudi preveč vpisanih v šolo, zato bi morala opravljati sprejemni izpit. Ker sem bila prepričana, da sprejemnih izpitov ne bom naredila, sem se raje vpisala v drugo šolo. Postala sem strojna tehnica. Tega poklica nikoli nisem opravljala, po končani srednji šoli sem delala kot varuhinja v vrtcu, bila sem prodajalka pa administratorka. Bila sem ena taka siva miška, ki je skorajda nihče ne opazi,« se je spominjala svoje mladosti. Pri dvaindvajsetih letih se je poročila s svojim Zdenkom. V pravljicah je tako, da potem zaljubljenca srečno živita do konca svojih dni. Mateja pa ni mogla živeti svoje pravljice, saj se ji je kmalu po poroki zgodil prvi napad epilepsije.
Diagnoza: epilepsija. »Na začetku so bili napadi tako rahli, da jih nisem niti opazila. Morda se mi je malce zatresla samo roka. Potem pa se mi je zgodil grand-mal, veliki napad. Bila sem na avtobusu. Ničesar se ne spominjam, samo tega, da sem se zbudila v zdravstvenem domu. Po tem napadu sem bila na vseh mogočih preiskavah. Zdravniki niso ničesar odkrili, dobila sem kup zdravil, napadi pa so se nadaljevali.« Mateja je zanosila. »Zdravniki so mi zato zmanjšali odmerke tablet in zanimivo, med nosečnostjo skorajda nisem imela epileptičnih napadov. To se mi je takrat zdelo nerazumljivo, danes pa vem, zakaj je bilo tako. Med nosečnostjo sem bila polna ljubezni do še nerojenega otroka. In to je temeljna potreba človeka. Če živiš ljubezen, si tudi zdrav,« je danes prepričana. To ji je potrdilo tudi tisto, kar se je zgodilo po sinovem rojstvu. »Ko je bil moj Blaž star tri mesece, sem nenačrtovano zanosila. Ker sem bila brez službe, sem se odločila za abortus. To pa ni bila ljubezen, bil je čisti egoizem, saj sem gledala samo na to, da bo meni dobro, niti pomislila nisem na še komaj začeto življenje. In spet so se začeli napadi epilepsije.«
Smrt staršev in rojstvo hčerke. Ko je bila Mateja stara 28 let, je v petih mesecih izgubila oba starša, s katerima je bila zelo povezana. »V sebi sem takrat čutila veliko praznino in to je bil verjetno vzrok, da sem se odločila za še enega otroka. Upala sem, da bo šlo z mojo boleznijo na bolje. Ampak napadi so se nadaljevali tudi med nosečnostjo. Pri petih mesecih nosečnosti se je zgodil grand-mal, velik napad. Pristala sem v bolnišnici. Že tako sem bila prestrašena in brez samozavesti, temu pa se je takrat pridružila tudi grozljiva skrb, da bo z otrokom kaj narobe. Vse dneve in noči sem premišljevala samo o tem. V tisti situaciji sem se počutila popolnoma nemočno. Če človek nima izbire, po navadi sprejme stanje tako, kakršno je. To se je zgodilo tudi meni. Če bo otrok prizadet, pač bo, mu bom pa posvetila še več ljubezni, sem takrat sklenila. Nehala sem se sekirati, vdala sem se v usodo. Kar bo, pa bo. Rodila sem zdravo deklico, Zalo, ki je prav tako kodrasta kot jaz,« se je Mateja glasno zasmejala ob spominu na srečen razplet.
