Statistika in politiki nas prepričujejo, da živimo Slovenci vedno bolje in je duševnih bolezni, samomorov čedalje manj; da smo tako rekoč zadovoljni in srečni. Na drugi strani pa vsa stroka, ki se ukvarja z ljudmi, glasno opozarja, da je čedalje več ljudi v silni duševni stiski ter da so čakalne vrste pri psihiatrih predolge, psihoterapija pa ni dostopna vsem, saj jo je treba plačevati. V nevladnih in humanitarnih organizacijah težko ponudijo pomoč vsem, ki jo potrebujejo, saj so kadrovsko in finančno podhranjeni. Nekateri že zobajo pomirjevala kot bonbone ali za rešitev težav izberejo agresivno vedenje. To seveda ne vodi nikamor. Že skoraj vsak teden smo priče umorom, nasilje in nestrpnost sta postala vsakdanja …
Čudno, da ni samomorov in depresije še več. Dr. Suzana Oreški je opozorila, da sta odnos do duševnega zdravja in skrb zanj pomembna v vsaki družbi, da ljudje polno živijo, se razvijajo, samouresničujejo ter prispevajo k razvoju in napredku. Na drugi strani pa država, ki v tem smislu ne poskrbi za svoje državljane, prispeva k stagnaciji, brezposelnosti, obupu, nesreči, revščini, nezadovoljstvu in posledično k depresiji. Glede na zdajšnje razmere v Sloveniji je sogovornica presenečena nad duhom med ljudm. »Mali človek je v tej krizi zmožen nadčloveških naporov, da bi preživel. Glede na vse, kar se dogaja, se bojuje in trudi preživeti, in to vsak dan znova. Res me preseneča, da ni še več depresije in samomorov. Opaziti je tudi zanimiv paradoks. Malemu človeku bi morale biti avtoritete v državi za zgled, ne v sramoto. Morale bi biti etične in moralne, skrbeti za skupno dobro, biti nepodkupljive in pri vodenju uporabljati znanje, izkušnje in modrost. Mali človek – ki vsak dan prešteva cente, ali si lahko kupi kruh in mleko, in je neizmerno iznajdljiv v boju za vsakdanje preživetje ter pri vsem tem ostaja zvest moralnim načelom, ne nazadnje je pošteno zaslužil s svojim delom – bi lahko bil zgled politikom, ki ne znajo etično ravnati z našim denarjem, za skupno dobro,« je bila nazorna.
Slovenci nismo uigrana ekipa. Kakšni smo Slovenci kot narod in katere so naše skupne značilnosti, je zanimalo že veliko strokovnjakov. Da nas pesti pomanjkanje narodne zavesti, skupne vizije, ciljev, sinergije, povezanosti in složnosti, je že pred pol stoletja ugotavljal dr. Anton Trstenjak, psiholog in antropolog. Njegovemu razmišljanju se je v nekaterih delih pridružil psiholog dr. Janez Musek, ki se je ukvarjal s psihološkim portretom Slovencev ter poskušal skozi karakterne opise ugotoviti, zakaj je toliko samomorov in depresije. »Slovenci smo individualisti. Če pogledamo ekstremne alpinistične podvige, dolge kolesarske ture, vidimo, da so bolj razviti individualni športi kot skupinski. Sproščanje na introvertiran način, tekma s samim seboj, dokazovanje sebi kažejo na nekatere karakterne poteze naroda, da smo individualisti, ki ne premoremo timskega duha, kakršnega lahko vidimo v kakšni dobri košarkarski tekmi. Tam se uigran tim zaveda, da morajo biti vsi prisotni, dati vse od sebe in omogočiti najboljšemu igralcu, da vrže na koš, ne pa da mu nagajajo ali ga ovirajo pri tem, da jih popelje v zmago,« je dodala dr. Suzana Oreški, ki opaža, da povezovanja v skupno dobro ni niti v vrhovih države niti v gospodarstvu. »Nepovezovanje in nagajanje sta kot virus, ki je postal neobvladljiv in se širi v vse pore družbe.«
Kako se vse začne. Znano je, da se samouničevalno vedenje ne pojavi čez noč, da se tudi depresija in samomor ne razvijeta v enem dnevu, temveč je to dolgotrajen proces, ki se začne že med odraščanjem. Vzgojiteljice se, na primer, vsak dan srečujejo s starši, ki jih zanima samo, kaj je ustvaril njihov otrok in kako ga narediti najboljšega, niti ne pomislijo pa na skupnost otrok in njihovo skupno prizadevanje. Tako se tekmovanje in primerjanje z drugimi začneta že v najzgodnejšem obdobju. »Otroci bi morali biti pohvaljeni in spodbujani k timskemu delu – skupaj ustvarjati, narediti skupen izdelek in ga nato predstaviti. S tem bi se krepili timsko razpoloženje, pripadnost in ponos nad skupnim izdelkom, brez zavisti,« je spodbujala sogovornica. Za odrasle, ki se navadijo na skupinsko delo že kot otroci ter pozneje srednješolci in študentje, bo to njihova vrednota, ki se lahko samo še uspešno nadgrajuje na delovnem mestu, v družbi.
