Je predsednik Olimpijske akademije ter podpredsednik evropskega in član svetovnega gibanja za fair play v športu. Seveda pa je zdaj v ospredju tudi njegova vloga očeta predsednika slovenske vlade.
Red in disciplina pa ljubezen in zaupanje. Otrokom sta predvsem zaupala, zato sta jim lahko puščala tudi nekaj njihovih skrivnosti in dopustila, da so se oblikovali vsak v svojo osebnost. Doda, da se v družini niso med seboj primerjali oziroma tekmovali, kdo je boljši, kdo je dal večji in kdo manjši prispevek. »To nam ni prišlo niti na misel!« Tudi njegovih športnih uspehov niso posebno »opevali«, prav tako kot so kasneje položaje njegove žene sprejemali mirno in trezno. Enako dojema tudi položaj sina kot predsednika vlade.
Kljub svojim izjemnim uspehom – tudi Zdenka Cerar je bila odlična telovadka in dvakratna mladinska jugoslovanska državna prvakinja ter članica jugoslovanske državne ekipe – otrok nista silila v gimnastiko; pravzaprav zanje nista imela visokih športnih ambicij, sta pa želela, da hodijo k telovadbi in se ukvarjajo s športom. Alenka in Vesna sta poleg telovadbe, ki je osnova za vse, kot poudari g. Cerar, trenirali gimnastiko, Vesna še ples, Miro košarko in tudi nogomet je igral. »Šport zahteva red in delavnost; brez napora in discipline pa na nobenem življenjskem področju ni uspeha.« Veliko so hodili v naravo, tudi planinarili so. In vsi trije so hodili v glasbeno šolo – Miro k harmoniki, sam se je učil tudi kitaro, dekleti pa sta igrali klavir. Zato je bilo doma tudi glasbeno živahno. Družino so torej zaznamovali delo, odgovornost in skromnost, predvsem pa ljubezen. »To je naša prva vrednota,« je povedala Vesna, najmlajša od otrok, in g. Cerar se zelo strinja z njeno izjavo. Tudi starejša hčerka je poudarila, da sta bila starša zelo dosledna, hkrati pa zelo ljubeča. »Lahko rečem, da sem jima verjela na besedo – za današnji čas je to kar neverjetno! Da sta bila zgled pridnosti in skromnosti, ni fraza!« Oče pohvali dekleti, da sta pridni, kot je bila njegova žena, ter objektivni in kritični; kar je tudi dobrodošlo. Tudi sin Miro ima na otroštvo same lepe spomine; očeta opisuje kot tihega, mirnega človeka, ki pa se je z leti razvedril, postal bolj zgovoren in odprt. Oče pa o sinu pravi, da je bil tudi navihan, predvsem pa zabaven in zelo duhovit; hkrati pa razmišljujoč in zelo odgovoren, kar je po njegovem dobra kombinacija. Še danes se nasmeji, kadar se spomni, da je ob pregledu spričevala mamica pripomnila, da bi bil lahko še boljši, in je fant odgovoril: »Saj sem, le priznajo mi ne!«
Obljubil ji je hladilnik. Oba z ženo sta odraščala v zelo skromnih razmerah; Miro Cerar st. je med vojno (rojen je leta 1939) živel pri starih starših na Turjaku, imeli so kovaštvo; tja se je kasneje vračal med počitnicami in pomagal na kmetiji, sicer pa je živel v Ljubljani (njegov oče je bil mornariški oficir).
Izjemen talent, pridnost in vztrajnost so lastnosti, ki so ga pripeljale na vrh svetovne gimnastike, ob zahtevnih treningih pa je imel tudi zahteven študij. Včasih, pravi, je med predavanji od utrujenosti zakinkal. Z Zdenko sta se videvala na treningih v Narodnem domu, ko pa sta na vožnji iz Tacna, kjer sta nastopala v zlati vrsti, slučajno sedela skupaj, sta se zapletla v pogovor in ugotovila, da stanujeta blizu. Odtlej sta v paru odhajala proti Prulam ...
