Pomagajmo družini Dobnik

To je lepa zgodba. Ker je zgodba o ljubezni med Mileno in Jurijem. Ker je pripoved o materi, ki je za svoje štiri otroke postavila temelje sreče, okvir za izpolnjeno življenje in jim podarila srčnost.

Na žalost je v življenje družine Dobnik tragično posegla usoda. Mileni je pri 34 letih odpovedalo srce. V najsrečnejših trenutkih, na počitnicah ob morju, med spanjem, tik pred zoro, ko se je za vse druge prebujalo življenje, je Milena, kakršno so poznali njeni najbližji, odšla. Njenega življenja je bilo konec. »Kako živeti naprej? Kako premagati bolečino? Kako dostojno nadgraditi tisto, kar je gradila in o čemer je sanjala?« se mesec dni po Milenini smrti sprašujejo Jurij Dobnik in njuni štirje otroci, Alenka, Ivan, Jakob in Simon.

Milena in Jurij sta se spoznala v srednji šoli. Jurij je bil njen soplesalec na maturantskem plesu. Združil ju je ples in ju nato vse bolj povezoval. Nadaljevala sta skupaj: klasični plesi, disko plesi, sving, salsa in na koncu, potem ko sta se preselila v Štore, še folklorni plesi v celjskem folklornem društvu. »Najine najlepše trenutke sva doživela med plesom, s plesom se je med nama ohranjal ta posebni intimni stik. Sicer pa sem nasploh občudoval to žensko. Kaj je bilo tisto, zaradi česar me je pred njo vleklo na kolena? Za to je bilo veliko razlogov. Prvi je zagotovo ta, da se ni nikoli spraševala, ali bova zmogla. Zanjo je bilo samoumevno, da bova. Lahko sem ji zaupal. Ko je prvič zanosila, je bilo samo po sebi umevno, da bomo družina, ni se spraševala, kje je 'štalca, kje je kravca'… Stanovala sva v študentskem domu, imel sem komaj dvajset let, ona leto več. Študirala je na visoki šoli za telesno vzgojo, jaz pa sem študiral geografijo. Ves čas sva zagnano delala prek študenta. Milena je poučevala ples. Med študijem se je rodila še Alenka, ko sva diplomirala, pa se je v Ljubljani rodil še Jakob. Nikoli me ni bilo strah življenja ob njej. Ne v študentskem domu ne ob treh otrocih brez 'štalce', pa tudi ne takrat, ko je pred sedmimi leti stala na tej parceli ob stari, vlažni in razpadajoči hiši, ki smo si jo prišli ogledat, saj smo si želeli ustvariti dom, ko je z ozarjenim obrazom pogledala okoli sebe in dejala: tukaj bomo živeli. Zgoraj boš zgradil hiško, tukaj bom imela vrt … Vse je videla vnaprej in se pogumno pognala v projekt svojega življenja. Jaz pa sem stal ob njej, medtem ko mi je po glavi vrvelo od vseh mogočih vprašanj. Moj notranji glas pa mi je dejal: 'Zaupaj ji!' Pol leta pozneje sem videl vse tisto, kar je ona videla že prvi dan. Tukaj smo v resnici zaživeli življenje, o kakršnem smo sanjali.«

Iz znanstvene fantastike – hiška. Milena in Jurij sta namreč med študijem privarčevala toliko denarja, da sta – ob pomoči svojih družin – kupila tisto hiško in jo začela prenavljati. »Vedno sva skromno živela. Že v študentskem domu sva varčevala in tega načina življenja nisva nikoli opustila.« In je šlo. Napredovala sta počasi, korak za korakom.

Mestno življenje v Ljubljani ju ni navdušilo. Jurij v mestu ni mogel pognati korenin, čutil je, da ga vleče nazaj na podeželje. Milena pa je bila podeželsko dekle po duši, čeprav je prej živela v vrstni hiši v Domžalah. Ko je končno imela svoj zelenjavni vrt, ko so po dvorišču postopale kokoši, ko je hranila svoje koze, božala svojo mačko in se sprehajala s svojim psom, ko so se otroci nasmejani podili okoli hiše in so odzvanjali vsi ti glasovi sredi narave, je bila neskončno srečna. »Živeli smo na vasi, a dovolj blizu mesta. Res pa je, da smo bili prav na samem, na obrobju vasi. Živeli smo sredi narave, a smo bili ves čas povezani z ljudmi. Vaščani so nas lepo sprejeli, k nam so prihajali sorodniki, prijatelji, vključila sva se v območno športno društvo, jaz sem pel v dveh pevskih zborih, v Štorah in v Celju, oba sva plesala v celjskem folklornem društvu. Živeli smo resnično polno življenje. Sva pa ves čas tudi garala, hudo garala, da sva iz te razpadajoče hiše naredila spodoben dom. Vanjo ni nikoli vstopil niti en sam mojster, vse smo gradili in popravljali sami s pomočjo prijateljev in sorodnikov. Spominjam se in tudi pogosto gledam te slike, ko stojim sredi prostora, kjer naj bi bila kopalnica, na smrdljivi in vlažni zemlji, in Mileni razlagam: 'Tukaj bo stranišče, tukaj bo kad …' Pa nisem imel pojma, kako vse to storiti, kako postaviti vse te cevi. V tistem trenutku je bila to znanstvena fantastika,« nam Jurij pokaže album, v katerem so fotografije, ki pripovedujejo zgodbo o prenavljanju hiše. Po licih mu stečejo solze in zahlipa.

Gledamo Mileno v visoki nosečnosti, ko je pričakovala četrtega otroka, Simona. V rokah ima orodje in se veselo smeji. Okoli njih je vse podrto in razkopano, oni pa so nasmejani, polni optimizma, delajo, pojejo, igrajo na kitaro in harmoniko … Znanstvena fantastika je rojevala plodove, dom je dobival svojo obliko. Postavljen je bil okvir za življenje, o kakršnem je sanjala Milena.

Njeno srce je obstalo. Kdaj se je pojavila bolezen? Kdaj je Milena opazila prve znake bolezni? »Milena je bila ves čas popolnoma zdrava. Športnica, plesalka, vse dni je bila ves čas aktivna. Nikoli ni bila bolna. Resda se ji je dvakrat zgodilo, da je imela močno aritmijo, da ji je srce silovito utripalo in da se je zdelo, kot da se je za hip ustavilo, trenutek za tem pa je znova delovalo, kot da se ni nič zgodilo. Bila je na pregledih, a niso našli niti sledi teh dveh zastojev. Tudi takrat, ko se je zgodilo najhujše, nisem prepoznal zastoja srca. Zdelo se mi je, kot da bi močno zasmrčala. To bi lahko v spanju celo preslišal. Položil sem jo v položaj za nezavestne in pohitel po pomoč. Nato je za nekaj časa prišla k sebi, tako da sva se celo pogovarjala, potem pa se je zgodilo še drugič, tokrat močneje. Oživljali smo jo vse do prihoda reševalcev. Bili smo na Krku, v kampu, v prikolici. Z nami je bila družina Mileninega brata, prav tako s štirimi otroki. Bili smo sredi divjine, sredi sreče in sredi nenadne nesreče. Umrla je v bolnišnici. Sledili so administrativni zapleti in razpleti, zdelo se je, da imamo čas, da se pripravimo na vse, kar nas čaka po vrnitvi v Slovenijo. Pripravljali smo otroke na zadnje slovo, čakali na obdukcijo in upepelitev. V Slovenijo smo se vrnili devet dni pozneje.«

Težko je biti oče in mama. »Vse je še tako sveže. Mesec dni je, odkar smo jo pokopali. Bolečina je strašna, megli mi um. Ves čas premišljujem in se sprašujem, ali sem tudi sam kriv za njeno smrt, ker sem ji dopustil, da je tako garala, da se je tako zelo razdajala za ta naš dom. Preveč je delala, pa ta skrb za otroke, za gospodinjstvo … Sem bil dovolj prisoten v tej njeni skrbi za otroke? Bil sem samo oče, ki je priskočil na pomoč, kadar je bilo treba, mož, ki se je raje posvečal konkretnim problemom, ki jih je bilo resda na tisoče … Za otroke sem poskrbel tako, da sem jim uredil igrišče, da smo skupaj zganjali norčije … Bil sem zraven … Milena pa je bila mati, ona je bila nežna, ona je bila razumevajoča, njena ljubezen je bila brezpogojna. Kako bom zdaj vse to nadoknadil. Zdaj, po njeni smrti, razmišljam in si obljubljam: jaz bom zdaj zanje vse. Oče in mamica. Vse bom, kar otroci potrebujejo. Pa ni tako. Ne morem biti vse. Jaz sem lahko samo dober oče in nič drugega,« v solzah razmišlja Jurij.

»Ne cmeri se. V otrocih lahko ljubiš vse, kar sem bila in kar bi bila. Ne cmeri se,« je Jurij prepričan, da je slišal Milenine misli, ko je stal ob njeni postelji v reški bolnišnici in ko so mu zdravniki ob njenih zadnjih vzdihljajih dopovedovali, da Milene, takšne, kakršno je poznal, ni več in da bi se moral zgoditi čudež, da bi se vrnila.

Kako (pre)živeti? »V neizmerno tolažbo mi je, da vem, da je živela polno življenje. Da je bilo njeno življenje polno veselja, polno dela, polno majhnih uresničenih načrtov, polno prijateljev, polno plesa, polno glasbe, da je bila naša hiša pogosto polna sorodnikov … V veliko uteho nam je tudi to, da pridejo vsako nedeljo k nam Milenin brat Peter, njegova žena Mateja in njuni štirje otroci, s katerimi smo vse skupaj doživeli na Krku. Lažje mi je, kadar sem s prijatelji, kadar se pogovarjamo o Mileni. Hvaležen sem ljudem v vasi, ki so našo družino lepo sprejeli in ki me iz dneva v dan presenečajo s svojo prijaznostjo ter pomočjo. Hvaležen sem za vse drobce ljubezni in pozornosti, ki smo jih deležni in se kopičijo tam, kjer je bila nekdaj samo Milenina ljubezen. Ne morejo je nadoknaditi, a nam pomagajo, da lahko živimo.«

Jurij je brezposeln. Septembra je od zavoda dobil zadnjo finančno podporo. Sicer je delal na posamičnih projektih. Milena je bila komaj leto dni v službi za nedoločen čas. Prvič v življenju so si rekli, da je družina zaradi tega rednega prihodka dokaj varna. Zdelo se je, da se je življenje uredilo in umirilo. »Imela sva občutek, da sva življenje končno prijela za rogove. Prepričan sem bil, da se najini družini ne more nič zgoditi. Kadar pomislim na to, me hoče raztrgati od bolečine,« pravi Jurij.

Nedaleč stran od prenovljene stare hiše sta Milena in Jurij postavila okvir za novo. Zdaj zija kot praznina, ki boli in postavlja nešteto vprašanj. Kako naprej? Kako bo šel skozi življenje sam s štirimi otroki?

»Zdaj se mi zdi, da bomo zmogli, da bom zmogel in da se bodo stvari uredile. Vsi mi pravijo, da moram sprejeti vso dobroto, ki mi jo ponujajo ljudje. Veliko je urejanja papirjev in tudi pri tem mi pomagajo. Milena si je komajda pridobila pogoje za morebitno pokojnino, ki bi jo morda zdaj po njej lahko dobili otroci. Če bo še tako skromna, bo to temelj naše varnosti. To moramo urediti. In še tisoč drugih stvari. Moramo živeti. Prizadevamo si polno živeti, saj Milena zagotovo ne bi hotela, da nas njena smrt pahne v žalost.«

Kako obvladuje vsakdanje življenje? Štirje otroci, stari štiri, sedem, deset in dvanajst let, zahtevajo vso skrb in natančno organizacijo. Kako se prebija skozi dneve? »V tem trenutku si ne morem predstavljati, da bi bil redno zaposlen. Komaj se prebijemo skozi dan. Čutim, da nam pomaga red, urejeno življenje v tirnicah, ki jih je postavila Milena. Ohrani red in red te bo ohranil. Nepredvidljive situacije nas vse vržejo iz tira. Vedno moram biti korak pred otroki. Moram se pripraviti. Za jutro se pripravim že zvečer. Zložim jim oblačila, pripravim hrano … Če imam za seboj težko noč, če me kakšna misel mori, če me boli …, grem zjutraj, še preden se otroci zbudijo, na sprehod s psom Capijem. Narava mi pove, da gre življenje naprej, ne glede na to, koliko nas boli, kako smo prizadeti … Pove mi, da bo deževalo, pa če si še tako želimo lepega vremena, da je jesen, da prihaja zima in da bosta nato prišla pomlad in poletje. In da bo jutri nov dan. Da bo sonce vzšlo, pa če smo še tako v temi. In da je to tisti trdni temelj. Da je to eden od temeljev, na katere se tako zelo opiram v teh hudih časih.

Potem sem lahko ves dan z otroki in ljudmi. Zvečer, ko otroci zaspijo in prijatelji odidejo, pa ostanem sam. Takrat se k meni stisne Capi, ki čuti, da ga potrebujem, kuža, za katerega pred dvema letoma nisem hotel, da pride k hiši. In takrat se začnejo vrstiti spomini. In nešteta vprašanja.«

Če želite pomagati – podatki za nakazilo humanitarne pomoči za družino Dobnik:

Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje, Proletarska cesta 1, Ljubljana
TRR: SI56 3300 0000 1303 865 (Hypo Alpe Adria)
Referenca: SI00 429
Koda namena : CHAR
Namen: Pomoč družini Dobnik