Oziroma violončelo, a tega zdaj ni treba več poudarjati. Luka Šulič in Stjepan Hauser sta s tem inštrumentom postala svetovna senzacija. Zgodilo se je nenadoma in vsaj zanju, zatrjujeta, nepričakovano. Elton John ju je po naključju videl na Youtubu, drugo je zgodovina. Odtlej je v njuni karieri le malo stvari prepuščenih naključju. Fanta nastopata na odrih vsega sveta, a sta obenem, po mnenju mnogih, ostala skromna in preprosta. Iz svojega dela ne delata cirkusa in zvezdniško obnašanje jima je tuje.
Luka: Sva, čeprav je precejkrat še vedno težko. A tudi stvari, ki gredo zraven, so del najinega dela in poklica. Človek se preprosto privadi, pa naj mu bo to prav ali ne.
Je bilo morda lažje, ker sta dva?
Luka: Ne le ker sva dva, ampak tudi zato, ker izhajava iz podobnih začetkov, ker je najina pot precej podobna in ker sva tako eden kot drugi v to padla naenkrat ter nepričakovano.
Je pretirano govoriti o 360-stopinjski spremembi?
Stjepan: Nikakor. Ker je res tako. Je pa zanimivo, da se nama po treh letih zdaj ne zdi več tako zelo nenavadno in težko. Človek se prilagaja, včasih hitreje, kot bi sploh kdaj mislil.
Biti glasbenik in zvezdnik ne pomeni samo lepih stvari.
Luka: Pa saj je tako pri vsakem delu, mar ni? Najino je takšno, da je zelo izpostavljeno in na očeh, pač bolj kot katero drugo. Ampak ta poklic ni le igranje na odru in nastopanje, temveč tudi izpostavljenost ter prepoznavanje stran od odra, pojavljanje v medijih …
Je tega preveč?
Stjepan: V bistvu ne. No, včasih pa mogoče … (smeh). Ampak ni nama težko. Misliva, da je prav, da občinstvu vračava odnos na enak način, kakršnega ima ono do naju.
Kaj vaju najbolj moti?
Stjepan: Pa ne bi rekla moti, ampak kaj je najtežje ali najbolj naporno. To so potovanja. Gre za res velike ekstreme zaradi menjav časovnih in podnebnih pasov. Z minus 15 ali več prideš na plus 35 stopinj. Ali pa z enega konca sveta odideš ob dveh popoldne, ko prideš na cilj, pa je tam ura manj, kot je bila tam, od koder si odšel. K sreči je potovanje z letalom hitrejše. Ker si samo človek, ki je krvav pod kožo. Organizem in telo, ne glede na kondicijo, zahtevata svoje. Moraš jesti, moraš spati, moraš se spočiti. Nekaj časa že gre, človek kdaj tudi malce potegne, kot se reče, in zdrži, ampak ne v nedogled. Zgodilo se je že, da sva med poletom spala in ko sva se zbudila oziroma ko smo prispeli na cilj, nisva vedela, kje smo. Potovanja so najtežja, čeprav res vidiš veliko lepega. Večina drugih stvari pa je bolj ali manj kar v redu.
In kaj je najbolj prijetno?
Luka: Ljudje. Srečujeva veliko zelo prijetnih in zanimivih, tako znanih kot neznanih, različnih narodnosti, profilov, starosti, obeh spolov … Obenem pa je veliko ljudi in situacij, ki jim ne moreš reči prijetni. Dokler tega ne doživiš, si ne moreš predstavljati. Eno je o tem brati ali poslušati, povsem drugo pa, ko se s tem srečaš sam. Naletiš na zasledovalce, zalezovalce, celo psihopate. So ljudje, ki ti naredijo neverjetne težave z lažnimi profili na Facebooku, z nadlegovanjem, z izdajanjem zate in podobno. Že nekajkrat je morala stvari urejati policija. Pojavljajo se tudi različne neresnične govorice in človek mora biti zelo močna osebnost ter dobiti trdo kožo. Velikokrat je težko obdržati kompas in normalno glavo.
Cena pač, ki jo je treba plačati za prepoznavnost in zvezdništvo. In vidva sta najbolj znana violončelista na svetu.
Stjepan: Mogoče, vendar se ne počutiva tako. Ti pridevniki, zvezdnik, celebrity in podobne oznake, nama nekako ne gredo, seveda pa občinstvo verjetno misli drugače. Dokler se ni zgodilo, nisva nikoli mislila, da bova nekega dne kot violončelista polnila največje dvorane, arene, nastopala na stadionih z največjimi imeni, imela milijone oboževalcev po vsem svetu … Violončelo namreč celo v klasični glasbi ni bil med popularnimi inštrumenti, kar je po svoje smešno, mar ne? Sva pa veliko pripomogla k njegovi popularizaciji, to je res. A še vedno naju začudi, ko ljudje mislijo, da je najina zgodba pravljica. Preboj in naključje se že zdita tako, ampak na sceno nisva prišla pred tremi leti. V glasbi sva že dolgo, od mladih nog, in za nama so leta trdega dela. Ljudje imajo pač romantično predstavo, ki velikokrat nima prav veliko skupnega s stvarmi v resnici.
