Damjana Damjanoviča javnost najbolj pozna kot člana žirije v šovu talentov, precej je odmevala tudi njegova ločitev od operne pevke Sabine Cvilak. Ker je pogosto obdan z lepimi ženskami, se ga je oprijel tudi sloves šarmerja in nastopača. Vendar pa direktorja Slovenske filharmonije, ki je po izobrazbi akademski glasbenik in profesor trobente, ta sloves kar malo jezi, smo izvedeli v pogovoru, ki je bil vse prej kot le prazno paberkovanje. Petdesetletnik je poln modrosti, mnogo jih je izvedel od svojega pokojnega očeta. Vedno si najde nove izzive in nedavno je zopet presenetil, nekatere pozitivno, druge negativno, saj kandidira za ljubljanskega župana.
Tak sem. Držim se tega, kar mi je moj oče, moj največji vzornik, govoril, da če hočeš iti korak naprej v življenju in kaj narediti, se moraš izpostaviti. Gostilniške debate namreč po mojemu mnenju ne koristijo veliko. Bil sem sicer sinček edinček, a imel sem precej špartansko vzgojo. Vsako stvar sem si moral »zaslužiti« in nič mi ni kar tako padlo v naročje. Takrat sem bil seveda upornik, a ko sem odrasel, sem videl, kako dobro je bilo to zame. Oče mi je vcepil čut za delo, poštenje in družbeno koristnost ter govoril, da če bom to spoštoval, bodo ljudje sami prišli k meni, če ne, bom ostal sam, zoprn in zagrenjen.
To očitno niste …
Lahko rečem, da sem se tega držal in da je to še kako res. Poleg tega mi je vcepil radovednost in željo po nenehni osebni rasti. Kot mnogi takrat je začel delati v livarni, se dodatno izobraževal, osebnostno rasel in tudi napredoval v delovnih položajih. Vedno mi je govoril, da mora biti vsak dan učni dan ter da moram iti skozi življenje z odprtimi očmi in ušesi.
Ali lahko razložite, zakaj bi pravzaprav zelo lepo službo, kot je vodenje Slovenske filharmonije, zamenjali za zagotovo naporno in stresno županovanje?
Navzven je moja služba res morda videti pravljično lepa, vendar pa je resničnost popolnoma drugačna. Če pogledamo situacijo v državi in po svetu, takoj vidimo, da se vsi spopadamo s kroničnim pomanjkanjem denarja, v takih časih pa se niti točno ne ve, kaj bi se počelo s kulturo. Poleg tega so povsod v ospredju bolj pravice kot dolžnosti in vodenje take ustanove ni prav nič lagodno. Zato v moji kandidaturi za župana ni nič afernega, kot mogoče kdo želi prikazati. Kakorkoli obrnemo, direktor javnega zavoda ali župan, oba naj bi delala v javno dobro, za dobro ljudi. Seveda se zavedam, da je biti župan prestolnice večji zalogaj kot biti direktor Slovenske filharmonije, a če imaš to izkušnjo, ko si koordinator in mediator, predvsem pa razumeš potrebe ljudi in jih usklajuješ s finančnimi možnostmi, je vse skupaj zelo jasno. Župan tudi ni vseved, njegova vloga je predvsem, da razume potrebe ljudi ter jih uskladi z možnostmi in finančnimi zmogljivostmi, da enakopravno gleda na vse četrtne skupnosti, na vse prebivalce in da zagotovi enakopraven razvoj za vse. To se mi zdi zelo pomembno.
Poznamo vas kot zelo čustvenega človeka, ki se celo v javnosti ne sramuje solz. Kako bi prenesli poraz v tem primeru?
Porazi so osnova za napredek in za prihodnost vsakogar. Iz njih se učiš in napreduješ, prepričan sem, da je osebna rast možna samo, če doživiš in preživiš tudi poraze. Zato se s porazi ne obremenjujem, jemljem jih kot sestavni del svojega razvoja. Zavedam se tudi, da poraze lahko doživljaš samo, če delaš in ustvarjaš. Če greš vedno samo po liniji najmanjšega odpora, neuspeha sploh nimaš možnosti doživeti. Zato vem, da ne meni ne nikomur drugemu z vizijo ne bo vedno šlo vse kot po maslu.
Kako pa so na vaše solze, ki so vam jih izvabili nekateri ustvarjalci v šovu, gledali vaši prijatelji, znanci in zaposleni? Ne nazadnje je skoraj družbeno nesprejemljivo, da moški jokajo.
Več ljudi mi je ob mojih solzah reklo, da se je zjokalo z mano vred, kot da bi se mi zaradi tega posmehovali. Če imaš v sebi to, da te nekaj gane in da se zjokaš, se moraš temu prepustiti. Bodi pošten do sebe in bodi tak, kot si v resnici. Ne smeš blokirati svojih občutkov, ravno te blokade, ki si jih povzročamo sami, nas lahko pripeljejo do tistega, kar si najmanj želimo. Človek je lahko srečen le, če se sprejme takšen, kakršen je v svojem bistvu. In to se mi zdi najtežje v življenju, da se spoznaš in oblikuješ. Pogosto smo namreč kritični do drugih, od kritičnosti do sebe pa pogosto bežimo.
Če bi se sedaj morali pohvaliti in nato biti do sebe kritični, kako bi se opisali?
Večina ljudi me dojema kot poštenega, delavnega, pravičnega, trmastega in vztrajnega na tej moji poti, moje slabe lastnosti pa so, da sem nekoliko sangviničen, malo imam razmetano okoli sebe in včasih sem malo preveč socialen glede na funkcijo, ki jo opravljam.
Kako to mislite – preveč socialen?
Vedno, ko se kdo znajde v težavah, se potrudim poiskati zanj ugodno rešitev. Tudi s tistimi ljudmi, ki so mi morda že namenoma storili kaj slabega, sodelujem profesionalno in se ne obremenjujem z maščevalnostjo. Zgodilo se mi je že, da se mi je nekdo celo prišel opravičit za dejanje, ki ga je storil, zato da bi mi škodil. Takrat sem dobil potrditev, da je način, ki sem si ga izbral v odnosu do ljudi, popolnoma pravilen. Biti dober in spoštljiv do ljudi je še vedno najmočnejše orožje pred slabim ali zlom.
Po rodu ste Korošec, prihajate z Mute. Kako in kdaj ste postali Ljubljančan? Ste imeli kaj problemov s tem?
Ljubljančan sem postal leta 1983, ko sem prišel sem študirat. Ne, nobenih problemov nisem imel, nikoli nisem bil obremenjen z regijskimi kompleksi. Za nas mulce je bila Ljubljana nekaj posebnega, bila je pojem in vsi smo jo občudovali. Nobenega študenta ne poznam, ki ne bi bil ponosen na to, da študira v Ljubljani. V mojem malem kraju je bilo posebno že, če je nekdo šel v Maribor, v Ljubljano pa sploh!
