Da so bile zadnje poplave katastrofalne in da se bodo očitno v prihodnosti še ponovile (prav tako tudi suša) ter da nam odplavlja kopico denarja, ker nihče ne vloži potrebne malenkosti sredstev v njihovo preprečevanje, čivkajo že vrabci, ne samo stroka, ki se je nedavno zbrala na poziv dr. Lidije Globevnik. Zbrala se je, da sporoči državi, kar ji gre. Vodarska stroka, ki kot da je ni več, in nekatere vladne službe, ki so naredile skoraj manj kot nič, so po dvajsetih letih znova sedle skupaj. Končno spoznanje je, da so spet na začetku poti, imenovane urejanje voda.
Politika si zatiska oči, voda pa poplavlja naprej. In medtem ko morajo profesorji s katedre za splošno hidrotehniko (fakulteta za gradbeništvo in geodezijo) skoraj novačiti dijake po srednjih šolah, da bi kdo prišel k njim na študij, resničnost kaže drugačno sliko. Ni treba biti strokovnjak, že pogled skozi okno na čedalje pogosteje in čedalje več poplavljenih hiš pove, da bi moralo biti dela veliko. A medtem ko voda odnaša milijone in milijarde, leta in desetletja ne zaposlimo nikogar iz vodarske stroke. Dobro je zadel žebljico na glavico prof. Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete: »Poplava je metafora, da se potaplja država. Število poplav se povečuje, obenem pa tudi število vlad. Gre za politično in vodno potapljanje. In to pri vodi, ki bi nam lahko celo prinesla denar!«
Denar je ležal, a nihče ga ni hotel. In res, v načrtu za porabo kohezijskih skladov od leta 2014 do 2020 je na voljo tri milijarde, kot je povedal Luka Štraus z ministrstva za okolje in prostor, a od tega le 83 milijonov za posege v vodno gospodarstvo, pa še tu gre večina (od 50 do 70 milijonov) za gradbene investicije in ne za urejanje bregov rek. Bogomir Kovač: »Naš vodni sistem je izjemen kapital, naša velika prednost, a jo zaradi naše nesposobnosti spreminjamo v blokado. Celo v obstoječih finančnih virih ne znamo pridobiti sredstev. Doslej smo jih bili sposobni počrpati samo 22 milijonov. To je samo z vidika škode. Lahko bi jih tudi za zagon gospodarstva, ki ne potrebuje veliko. A je v okviru stroke veliko nesodelovanja in temeljni problem je političen. Če politika problema noče reševati, ne bo nič! Država je doslej vodila ta resorja (vodnega in okoljskega) napačno! Tudi sprejemanje odgovornosti bo treba uvesti. A Slovenci smo že pregovorno nesposobni povezovanja.« Denar je torej bil, toda država, ki se očitno utaplja v njem, je imela za črpanje kohezijskih sredstev iz ogromnega sklada do leta 2012 zaposlenih samo 0,2 osebe in leto kasneje tri, a še vedno odločno premalo. Nesposobnost, kratkovidnost ali kaj? V premislek: Avstrijci so imeli leta 2003 s poplavami tri milijarde škode. Potem so jih dve vložili v urejanje in ob poplavah leta 2013, torej deset let kasneje, so imeli »samo« še za 300 milijonov škode. Seveda so vsa potrebna sredstva črpali iz omenjenega sklada in jih očitno zelo modro vložili. Pri nas pa je denar ostajal ali celo poniknil v druge resorje. Dve tretjini sredstev za urejanje vodotokov je šlo v hidroelektrarne.
