»Dvorana je velika kot nogometno igrišče, v njej je oltar. In tam je, potem ko je prestopil v krščansko vero, dve leti preživel samo ob sveti vodi mladi Socerb! Še vedno so vsako nedeljo tam maše.« No, ni jih več, pa tudi prej so bile le enkrat letno, toda dejstvo, da imamo edino podzemno cerkev, ki bi lahko postala turistična atrakcija, je neizpodbitno. Kot tudi to, da bi v bližnji Avstriji iz česa takega bržkone naredili veliko turistično atrakcijo.
Legenda o svetem Socerbu. Jamar Janko Brajnik nam je razpršil vse dvome. »Sveta jama je edina podzemna cerkev v Sloveniji v naravni votlini – no, v rudnikih obstajajo kapelice. Imenuje se po svetem Socerbu, ki naj bi se v tretjem stoletju skril v jami pred preganjalci in tam živel dobro leto in pol ob vodi, nato pa komaj šestnajstleten odšel v Trst oznanjat krščansko vero. Tam naj bi ga leta 284 dal ubiti tržaški guverner na dan svetega Socerba, 24. maja.« To je seveda legenda, vendar je o njem pisal že Valvazor. Spuščali smo se torej po zlizanih stopnicah in s starim, zarjavelim ključem je Janko Brajnik odprl rešetke na vhodu. Le koliko zgodb skriva jama, koliko korakov je drsalo po teh stopnicah? Najbrž veliko, saj je Sveta jama postala priljubljeno romarsko svetišče, v njej se je vsako leto 24. maja obhajala sveta maša, dokler ni lani koprski škof prepovedal maševanje v njej, saj naj bi jo, tako pravijo ljudje, Turoff »onečastil« s svojim duhovnim zdravljenjem.
Je sveta voda čudežna? Ta kraška jama je po tipu ledenica: na dnu je potok, ki se izteka v izvire v Dolini. Res, temperatura ob našem obisku ni bila prav nič prijetna. V jami so zaradi dobre akustike občasno kulturne prireditve, a je Janko opozoril, da tudi takrat ni prav prijetno, kajti s stropa kaplja, če je deževno, na tleh se voda zbira v lužice. »Jama je globoka 46 m in dolga 180 (nekateri podatki navajajo tudi 200 in celo 231 metrov), vsako leto v prvi dvorani nastanejo kapniki.« Na vprašanje o posebni energiji, ki naj bi bila v jami, se je Janko nasmehnil, češ poudarek je na »naj bi bila«: »O tem ne vem nič, to govorijo ljudje. Tudi tega, da bi se sem kdo hodil zdravit, ne vem. V jami je bilo kakšnih deset porok, maša je bila vsako leto, zadnje leto samo jamarska, kajti duhovnikom so prepovedali imeti v njej maše zaradi tega, ker je oskrunjena – letos je bilo to prvič in še to smo izvedeli nekaj dni prej. Pa je bila maša pred Sveto jamo.« Medtem nas je Janko popeljal do oltarja, povedal, da so ga naredili domačini, in pokazal znamenito ponvico, ki jo je opisal že Valvazor. »Piše o tem, da je namenoma odšel v Francijo poizkusit čudežno vodo in da je ta tu dosti imenitnejša. Omenja, da vode v ponvici nikoli ne zmanjka, ne glede na to, koliko se je spije – res je, voda je stalno v njej. Toda enkrat smo ponvico spraznili, jo očistili, pa je trajalo pol leta, da se je voda nabrala, kajti to je le deževnica, ki se steka vanjo.« Ponvica s »čudodelno« vodo je za kapnikom v »votlinici« za oltarjem, legenda pravi, da naj bi pokazala, ali je človek grešil. No, Janko je še ni pil in tudi mi je nismo.