Zato pa je obdobje zadnjih dveh papežev in začetno leto pontifikata tretjega papeža opisala v svoji novi knjigi Od Benedikta do Frančiška. Že njen podnaslov Revolucija v Rimskokatoliški cerkvi je napoved zanimivega, skoraj napetega branja o dogajanju za vatikanskimi zidovi in njegovem vplivu po svetu.
A se je prav v obdobju Benedikta XVI. zgodilo toliko škandalov kot nikoli prej. Cerkev je bila celotno njegovo obdobje v obrambni drži, napadali so jo z vseh strani, njena priljubljenost v svetu je padala, ugotavlja avtorica. Njeno javno podobo v svetu so umazali pedofilski škandali, zgodil se je finančni škandal v povezavi z vatikansko banko IOR, papež je bil v svoji odmaknjenosti videti brez vpliva in brez odgovorov na vprašanja sodobnega sveta.
Po tem obdobju je Cerkev spet potrebovala spremembo in jo našla v kardinalu Bergogliu. »Kardinali, predvsem ameriški, so bili naveličani tega, da so ves čas na udaru zaradi prestopkov, ki so jih imeli izključno za krivdo kurije in Vatikana. Zato je bilo že prej jasno, da ne bo izvoljen nihče, ki ima močne povezave z delovanjem kurije, z vrhom Cerkve. Tako močna je bila potreba večine kardinalov po spremembi. To, kar je povzročilo padec ugleda Cerkve, so imeli za izključno krivdo vatikanske kurije,« meni Mojca Širok.
Prej za Bergoglia še ni bil pravi trenutek. Zanimivo je, da je kardinal Bergoglio že sodeloval na konklavu, ko so izvolili njegovega predhodnika, dobil je več kot 40 kardinalskih glasov, torej bi bil lahko izvoljen. »A takrat zanj še ni bil pravi trenutek. Cerkev je potrebovala čas, da se stvari poležejo. Pozabili smo, da je že Janez Pavel II. pred tem prinesel velike spremembe. Ni bila majhna stvar, da se je kot papež opravičil za grehe Cerkve. Takrat je bilo veliko nasprotovanja, vse do mnenj, da bi moral odstopiti. Bergoglio je na konklavu leta 2005 veljal za člana liberalne struje. A duh časa takrat še ni bil pravi, da bi bil izvoljen.«
So kardinali res vedeli, koga izbirajo? So si predstavljali, kakšno bo delovanje enega in drugega papeža? »Ne, niso pričakovali, kako poseben bo sedanji papež. Sporočilo, ki so ga z Bergoglijem želeli poslati, je bilo, da je to popolnoma nov človek, ki prihaja s periferije, ki nima zveze z dotedanjo vatikansko kurijo, da je vrh Cerkve dobil posluh za reveže vsega sveta, človeka, ki je znan po svojem osebnem skromnem življenjskem slogu in bo vnesel svežino v javno podobo Cerkve, v bistvu pa se ne bo kaj dosti spremenilo, saj bo cerkvena struktura v Vatikanu še naprej delovala tako kot doslej. Morda bo očistil prah, a ne bo prelomen. A sedanji papež je ravnal drugače, nametal je kamenja v vse mlake in tam se valovi ne pomirijo.«
