Petošolci so pretepli sošolca samo zato, ker je po narodnosti Bosanec. Tokrat se je javnost zganila, razočarali pa so odzivi ravnatelja in predstavnice staršev otrok iz tega razreda. Nevenka Podgornik Pulec, psihoterapevtka, zaposlena kot raziskovalka in predavateljica na fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, pravi, da smo Slovenci nagnjeni k agresivnosti. »Bolj, kot si želimo priznati. Nismo agresivni samo do drugih, tudi do sebe. Naš narod sodi v vrh med evropskimi narodi po alkoholizmu in samomorilnosti.«
Taki smo zaradi nezadovoljstva in frustracij, ki ustvarjajo napetosti v nas. Te pa se morajo sprožiti.
Izvira naše nezadovoljstvo iz tega, da smo majhen narod?
To ni razlog. Gre za vzorec prepričanj o nas, o drugih, ki ga prenašamo iz generacije v generacijo in ne uspemo preseči.
O kakšnem vzorcu govorite?
Preprosto rečeno o ponotranjenem prepričanju, da nismo dovolj dobri taki, kot smo. Ne znamo ceniti sebe in tudi ne tega, kar smo uspeli doseči. Preveč negativen pogled imamo nase, na druge in frustracije so neizogibne. Prepričanja pa oblikujemo na podlagi sporočil, ki jih prejmemo v obdobju odraščanja, vsak dan, v družini, v šoli, pa tudi drugje.
Ravno nasprotno, kot je to denimo v Ameriki.
Ni nam treba tako daleč. Že v nekdanjih jugoslovanskih republikah otroke vzgajajo drugače. Bistveno manj jih kritizirajo in veliko več spodbujajo, v nasprotju z našimi otroki, ki odraščajo ob kritiki, nezadovoljstvu in visokih pričakovanjih staršev. Največ škode naredi kritika, ki je usmerjena osebno, ko ne kritiziramo otrokovega ravnanja, ampak mu razlagamo, kaj vse je narobe z njim. Tako mu poškodujemo samopodobo in omajamo zaupanje vase.
Danes je svet preplavljen z različnimi vzgojnimi teorijami, starši so že čisto izgubili kompas.
Šli smo iz ene skrajnosti v drugo, iz represivne v permisivno vzgojo. Naši otroci imajo danes ogromno pravic in prav je tako. Prav pa je tudi, da imajo obveznosti. V tem času smo na obveznosti pozabili in zdaj plačujemo ceno. Povsem smo opustili privzgajanje delovnih navad, fizičnega dela naši otroci skorajda ne poznajo, starši se zadovoljijo s tem, da je otrok uspešen v šoli, da pa ne zna poskrbeti zase, da ne prispeva k skupnemu dobremu, je zanje popolnoma sprejemljivo. Za takšno vzgojo je potrebna doslednost, mislim pa, da imajo sodobni starši s tem nemalo težav.
Kaj bi morali narediti, da bi se lahko generalno spremenili?
Ključen je uvid v naše odnose. Da zavestno zaznamo, kako na ponesrečene načine poskušamo doseči tisto, kar si želimo. Slovenci imamo že na splošno težave s psihičnim počutjem. Redki pa so tisti, ki svoje počutje povežejo z nezadovoljujočimi odnosi in začnejo ukrepati glede tega. Pogosto vztrajajo v nesrečnih odnosih, ker ne znajo, ne vedo, kako bi jih lahko izboljšali, ali pa zato, ker je zanje bolj sprejemljivo, da živijo v slabih odnosih, kot pa da bi se denimo ločili. Tu je še vedno prisoten močan vpliv krščanske ideologije.
