Ona je glasbenica, bodoča profesorica geografije in slovenščine, pevka v ansamblu Štrajk, po novem tudi televizijska voditeljica. Slabi dve leti je pela v znamenitem zboru Carmina Slovenica, pet let obiskovala ure solo petja na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, se za dobro leto preizkusila kot članica Atomik harmonik in deset let preživljala božič z igranjem v živih jaslicah v Studenicah. On je prvi obraz Modrijanov, enega najuspešnejših ansamblov pri nas, ki vstopnice za dva koncerta razprodajo v 50 sekundah, radijski in TV-voditelj ter diplomirani socialni delavec. Skupaj sta Štajerca in trenutno najbolj priljubljen televizijski voditeljski par. Sproščena, uigrana, naravna in duhovita.
Darja, poučujete diatonično harmoniko in pred leti ste z njo tudi tekmovali, ampak komisija ni bila zadovoljna z vašo opravo.
To je bilo državno tekmovanje v diatonični harmoniki na gradu Rajhenburg nad Brestanico. Takrat sem bila stara 16 – v čeveljcih, mini krilu iz džinsa, majčki; prejela sem bronasto kolajno. Komisijo sem vprašala, zakaj, saj me vedno zanima tudi negativna kritika, da veš, kaj moraš še graditi. Član komisije me je pogledal in rekel: ja deklica, v takile opravi pa ne moreš stopiti na oder s harmoniko. Naslednje leto sem si izposodila narodno nošo.
In ste zmagali?
Ne, sem pa dobila srebrno kolajno. Je pa proces sprejemanja harmonike oziroma narodno-zabavne glasbe zanimiv – pri mojih desetih letih je bila harmonika vse kaj drugega kot priljubljen inštrument.
Zakaj ste jo pa začeli igrati?
Ker me je to veselilo in ker mi je bil njen zven položen v zibelko. Igrali so jo moj ati, brat, stari oče. Na šoli sva samo dva igrala harmoniko in ko so drugi to izvedeli, sva bila razglašena za največja »govedarja« – to je za sabo potegnilo tudi norčevanje ...
Poleg tega, da vodita oddajo, zanjo tudi sama spišeta scenarij.
Blaž: Veliko dela imava, res. Poglej najine podočnjake. (smeh) Z nama je ekipa čudovitih in sposobnih ljudi, televizijsko delo je ekipno in svoj del jemljeva z veliko odgovornostjo. Natančno veva, kaj počneva, in se tudi veliko naučiva. Z glasbeniki sva tudi na vajah, seznanjena sva z njihovimi pesmimi, s postavitvijo mikrofonov. Oba sva glasbenika in za naju je to pravzaprav samoumevno.
Nepoučeni bi lahko naivno mislili, da se da iz nič takole čez noč postaviti pred kamero in postati voditeljica razvedrilne oddaje. Pa ni čisto tako, kajne? Kaj vse ste počeli, da vam gre na videz zlahka od rok?
Darja: Pri glasbenikih je tako, da so večina tudi dobri govorci. Če bi pogledali nastop kateregakoli izvajalca, bi se lahko prepričali, da jih večina vodi, govori, animira ljudi. Na veselicah ali nastopih stoji pod odrom množica, ki jo je treba nagovarjati s pesmijo in besedo. S kamero pa se tudi precej spoznaš na snemanjih videospotov.
Blaž: Ampak ti si talent za televizijo. Je že res, da imaš na špilih sedem ur pred sabo publiko in jim moraš neprestano nekaj govoriti in voditi, vendar moraš za to, da tako lepo govoriš in da si tako rekoč iz zraka padla pred kamero in ti je kar vse lepo steklo, biti res zelo talentiran. Ti si izreden talent in to je dejstvo.
Darja: To sem hotela početi že od nekdaj. Verjetno sta talent in ta izjemna želja povezana; spomnim se, da sem kot petletna punčka nastopala pred ogledalom z lakom za lase v rokah namesto mikrofona. To so moje sanje in potem ko jih res doživiš, je 24 ur na dan včasih premalo, da bi lahko naredila vse, kar si želim.
Glede na to, da ste si to želeli, je čudno, da se niste udeleževali avdicij in si bolj prizadevali, da bi že prej prišli na televizijo,.
Darja: Nikoli nisem silila v to. Najbrž nisem bila pripravljena. Morala sem dozoreti, da sem sprejela, kar počnem zdaj. Ekipa Slovenskega pozdrava me je opazila na predizboru za slovensko polko in valček, nato avdicija in kar naenkrat je bilo samo še deset dni za priprave na prvo oddajo – noro!
Blaž: In žled. Ko je bil žled najhujši, smo imeli prvo snemanje.
Darja: Brez elektrike ob pol osmih zvečer s polno dvorano ljudi …
Blaž: Publika je bila v strahu, kaj bo prinesla noč. Takrat sva pa oba imela migreno.
Darja: Ansambli so prihajali z zamudo, polovica jih sploh vaj ni imela, snemanje se je začelo eno uro kasneje. Toliko adrenalina je bilo, da tega ne bom nikoli pozabila. Ves dan nisem mogla nič jesti – pol žemljice v 26 urah! Adrenalin, želja, volja, vzhičenje, razmišljanje – pozabiš na vse, tudi na hrano.
