Še bolj boste presenečeni, ko boste izvedeli, da ne gre za puhlico, kakršnih smo sicer vajeni pri politikih, temveč tako rekoč za geslo, s katerim je 51-letni Correa premagal vse mednarodne finančne institucije in multinacionalke, ki so desetletja dušile Ekvador pod pretvezo, da mu pomagajo, in se odločil, da se jim postavi po robu. Samo v enem letu je državo na robu bankrota izvlekel iz novodobnega dolžniškega suženjstva in se tako namesto za odplačevanje dolga odločil za lepše življenje državljanov Ekvadorja. Po vseh veljavnih tržno-ekonomskih zakonitostih bi morala država takoj, ko se je uprla Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu, bankrotirati. Zgodilo pa se je ravno nasprotno, Ekvador cveti, revščina in nezaposlenost se zmanjšujeta, gospodarska rast je zavidljivo visoka, namesto za odplačevanja dolgov pa država daje denar za zdravstvo, šolstvo in socialo. Kako je to sploh mogoče?
Kako jim je uspelo? Povsem preprosto – z neustrašnim predsednikom, ki mu je bilo bolj mar za svoje državljane kot za mednarodne institucije, z nekaj ukrepi ter ogromno znanja in poguma. Predvsem pa z zavedanjem, da dolžniške krize ne morejo reševati institucije, ki so jo pravzaprav povzročile. Po mnenju nekaterih ekonomistov gre celo za že desetletja trajajoče načrtno in zelo dobro premišljeno vodenje držav – predvsem držav tretjega sveta oziroma manj bogatih – v dolžniško suženjstvo in odvisnost, seveda v interesu največjih igralcev na trgu kapitalizma.
Kako se je ekvadorski denar prelival v korporacije. Ekvador ima, podobno kot druge južnoameriške države, precej burno zgodovino, povezano z izkoriščevalskim odnosom ZDA in vrsto skorumpiranih predsednikov. Dolžniška kriza se je v Južni Ameriki začela v 80. letih in v Ekvadorju je od 70. let naprej javni dolg strmo naraščal. Ustavilo ga ni niti odkritje velikih nahajališč nafte. Pri Global Development Finance so izračunali, da je Ekvador v 35 letih kar za 172-krat preplačal (en) dolg iz leta 1970. Lep, pravzaprav grd primer, kako obsežne vsote so se prelivale iz ekvadorske državne blagajne v zasebni finančni sektor ameriških multinacionalk in finančnih ustanov je, ko je Svetovna banka Ekvadorju posodila 1,44 milijarde dolarjev, Ekvador pa je banki vrnil 2,51 milijarde dolarjev. To ne pomeni nič drugega kot to, da je samo ob tem prilivu Svetovni banki ostalo okoli 1,07 milijarde dolarjev.
Tako kot se dogaja v Evropi, je bilo odplačevanje dolga le metoda Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada za črpanje denarja iz Ekvadorja pod pretvezo uvajanja ukrepov varčevanja, privatizacije in strukturnih reform. Če so bili Ekvadorci pri tem »uspešni«, so dobili dostop do novih denarnih posojil, seveda je bilo vsako novo posojilo dražje in težje odplačljivo. In ekvadorski dolg se je samo še povečeval.
Seveda je to zadolževanje povzročilo izjemno visoko politično in socialno nestabilnost države, ljudstvo je bilo vedno bolj obubožano in v desetih letih se je zamenjalo kar sedem predsednikov, od tega so tri odstavili z ljudsko vstajo.
In pojavi se – Rafael Correa! Po eni od vstaj je leta 2005 na oblast prišla tranzicijska vlada Alfreda Palacia. Minister za ekonomijo in finance je postal Rafael Correa. Finančni in ekonomski minister, ki je diplomiral iz ekonomije v Ekvadorju, magistriral na katoliški univerzi Leuven v Belgiji, doktoriral pa na univerzi Illinois v ZDA, se je takoj spravil nad FEIREP (Fondo de Estabilización, Inversión y Reducción del Endeudamiento Público), nekakšen stabilizacijski sklad, ki ga je Ekvador ustanovil leta 2002 pod pritiskom Mednarodnega denarnega sklada. V njem je bilo določeno, da mora biti kar 70 odstotkov naftnih prihodkov namenjenih odplačevanju dolga, 20 odstotkov usklajevanju cen nafte, le deset odstotkov pa je bilo namenjenih za delovanje države, torej za zdravstvo, šolstvo, delo in socialo. Ekvador je bil tudi tako zadolžen, da so že pred krizo za odplačevanje javnega dolga porabili okoli 50 odstotkov državnih prihodkov (BDP), medtem ko so za zdravje oziroma zdravstvo namenili le štiri odstotke.
Rafael Correa je skušal spremeniti zakon, ki je to urejal, in sicer bi po njegovem moralo biti ravno nasprotno – 80 odstotkov za delovanje države, 20 odstotkov pa za odplačevanje dolga. Ko pri predsedniku Palaciu ni dobil podpore, je po štirih mesecih ministrovanja odstopil, raje kot da bi podlegel interesom Svetovne banke. In takrat, pravijo, so se za Ekvador začeli boljši časi, saj je bil to njegov prvi korak proti položaju predsednika republike.
Ekvador črpa nafto, ZDA denar! Rafael Correa se lahko gre revolucijo, če njegova država leži na nafti, si boste verjetno mislili. Vendar pa je prav nafta tam povzročila skorajšnji bankrot države. Ko so sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v Ekvadorju našli velika nahajališča nafte, so se velike ameriške naftne korporacije kot mrhovinarji zgrnile nad državo. In ji seveda »dobrohotno« ponudile pomoč, češ da ji s številnimi izkušnjami lahko pomagajo pri izgradnji infrastrukture za črpanje nafte. Bile so tudi tako dobre, da so pripeljale s seboj še Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad, in ta dva sta takoj odobrila posojila za te velike posle. Gradnja se je lahko začela in velike ameriške korporacije so v malem Ekvadorju zgradile infrastrukturo po nekajkrat višjih cenah od tržnih. Kmalu je Ekvador črpal svojo nafto, le da od tega niso imel nič ne država ne njeni državljani, saj so morali večji del prihodkov nameniti za vračilo dolga Svetovni banki, Mednarodnemu denarnemu skladu in ameriškim korporacijam.
Glede na to, da je bil Ekvador tudi že pred najdbo nafte zelo zadolžen in da se je moral nujno zadolževati, če je hotel odplačevati prejšnje dolgove, je postalo zelo jasno, da se je država znašla v dolžniški pasti, ko se dolg samo še povečuje.
Dolg je nelegitimen in ne bomo ga več plačevali! Leto po odstopu s položaja ministra, 15. januarja 2007, je Rafael Correa postal predsednik. Najprej je spremenil delež BDP za odplačevanje dolga s 50 na 25 odstotkov in ustanovil komisijo za revizijo javnega dolga Ekvadorja (Comisión para la Auditoría Integral del Crédito Público – CAIC). Komisija, sestavljena iz 18 članov in štirih državnih podjetij, se je za leto in pol zakopala v vse pogodbe za državne kredite od leta 1976 naprej in ugotovila, da je bila večina pogodb, s katerimi se je Ekvador zadolžil, pravno nelegalna, neustavna in nelegitimna!
Correa je novembra 2008 oznanil, da Ekvador ne bo odplačal kar 70 odstotkov ekvadorskega javnega dolga, ker je nelegalen oziroma nelegitimen. Sočasno je iz države »nagnal« oziroma prepovedal vsakršno sodelovanje Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu. Poteza je seveda močno odmevala po svetu, predvsem v plenilski ZDA. Bančniki z Wall Streeta so izkoristili ameriške medije, ki so pravzaprav v njihovi lasti, in ti so z alarmantnimi članki o uporniškem ekvadorskem predsedniku povzročili, da so delnice Ekvadorja v trenutku začele padati.
Correa odkupi ves javni dolg! Rafael Correa, z doktoratom ameriške univerze, ki seveda zelo dobro pozna delovanje ameriške borze, je samo čakal na ta trenutek in uporabil zvijačo, ki jo sicer uporabljajo borzniki z Wall Streeta za poceni nakup podjetij in denarja. Z denarjem, ki bi ga sicer plačal za javni dolg, je pokupil za 600 milijonov dolarjev ekvadorskih obveznic, katerih vrednost je padla na samo 20 odstotkov njihove nominalne vrednosti. V enem letu je Ekvador po nizki ceni odkupil skoraj ves državni dolg in državo osvobodil dolžniškega suženjstva.
Raffael Correa je s to svojo revolucijo postal simbol odpora proti zahodnemu imperializmu in neokolonializmu. Kadar ga novinarji vprašajo, kakšen je njegov recept za uspeh, poudarjeno in z zanosom pove, da bi moral vsakdo, ki mu je kaj do lastnega ljudstva in njegove blaginje, slediti sebi in svoji državi ter se v velikem loku izogibati nasvetom in ukazom Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Na njun račun se rad pošali, da sta dobrodošla kot turista v prelepem Ekvadorju, da pa naj se vkrcata v prvo letalo proti domu, če bosta Ekvadorcem začela deliti ekonomske nasvete.
Ekvadorju gre po uporu samo še navzgor
Ekvador je po uporu mednarodnim finančnim institucijam dosegel najnižjo stopnjo nezaposlenosti v zadnjih 25 letih, in sicer je z dobrih 12 odstotkov padla na 4,6 odstotka. V letu 2014 je bila 5,6-odstotna.
Pod pragom revščine je pred ukrepi leta 2006 živelo 37 odstotkov ljudi, do leta 2013 se je revščina začela zniževati in leta 2013 je v njej živelo še 27 odstotkov ljudi. Gospodarska rast je leta 2011 dosegla zavidljivih 7,9 odstotka, potem se je znižala na 4,6 odstotka, leta 2014 pa je ponovno rasla in dosegla zavidljivih 4,9 odstotka. Javni dolg Ekvadorja znaša 26 odstotkov BDP.
Če te podatke primerjamo s slovenskimi, vidimo, da imamo višjo stopnjo brezposelnosti (oktobra 2014 je bila 12,60 odstotka), nižjo gospodarsko rast (napovedana gospodarska rast leta 2014 naj bi bila 2,1-odstotna), javni dolg pa naj bi konec decembra 2014 obsegal 82,2 odstotka BDP. Edini kazalec, v katerem smo na boljšem, je tveganje revščine, a ta pri nas v krizi samo še narašča, v Ekvadorju pa je je čedalje manj. Pred krizo, leta 2008, je pri nas pod pragom revščine živelo 12,3 odstotka ljudi, v letu 2013 pa 14,5 odstotka ljudi.
