Mi nismo špekulanti!

Imate posojilo v frankih, plačo pa prejemate v evrih? To je katastrofa! Prekršili ste znano finančno pravilo. Škoda, ker zanj niste izvedeli pred sedmimi leti.

Takrat se je zadolževala večina izmed 10.000 Slovencev, ki imajo posojila v švicarskih frankih. Zdaj o tem pravilu čivkajo že vrabci na strehi, takrat pa večini posojilojemalcev tega pravila niso omenjali. Namesto da bi bankirji naše sogovornike, ki so si s posojili v švicarskih frankih reševali stanovanjski problem, posvarili zaradi valutnega tveganja, so jim posojila v frankih celo priporočali. Zakaj? Ker so banke od tega imele koristi. Ljudje, ki so se jim zaradi nepričakovanega dviga švicarskega franka mesečni obroki posojila močno povišali, so obupani, zaradi obtožb, da so navadni prebrisani špekulanti, pa prizadeti. Ampak že jutri smo lahko na vrsti tudi tisti, ki imamo posojila v evrih.

Posojilojemalci ne pričakujejo, da jim bo država poplačala kredite, temveč upajo na ukrepe, ki bi preprečevali bankam, da tako oderuško služijo na njihovih plečih. »Pred dobrimi sedmimi leti sva z možem kupila zemljišče, da sva si lahko zgradila hišo, in najela posojilo v vrednosti 92.000 evrov, začetni mesečni obrok je bil 515 evrov, nekaj let je bil 680, danes pa je narasel na 820. Po osmih letih sva plačala že 94.000 evrov, dolžna sva še 46.000. Če bi hotela zdaj posojilo pretvoriti v evrsko, bi se morala znova zadolžiti, saj je problem v tem, da je glavnica zrasla. Po novih izračunih bi dolg preplačala za 50.000 evrov. Ne vem, kaj bova naredila – ne bo nam zneslo,« pripoveduje sogovornica, ki želi ostati anonimna. Zakaj pa se je odločila za posojilo v švicarskih frankih? »Ker so mi tako svetovali. Takrat nihče ni omenjal valutnega tveganja, niti enkrat samkrat me niso opozorili na to niti nimam tega zapisanega v nobeni pogodbi oziroma dokumentu. Skoraj osem let so bili tiho, štiri dni po dvigu franka pa sem iz banke prejela sporočilo, kako jih skrbi moje posojilo v švicarskih frankih. S tem, da je bilo sporočilo datirano dan pred tistim črnim 15. januarjem, ko je frank na presenečenje vseh tako močno zrasel.«

Tudi drugega sogovornika jezi dejstvo, da mu valutno tveganje ni bilo pojasnjeno, in sprašuje se, ali so bili bančni svetovalci o tem sploh ustrezno poučeni. »Posojila nisem vzel, da bi s tem denarjem trgoval na borzi, ampak sem z družino reševal stanovanjski problem. Za evrski kredit nisem bil kreditno sposoben, zato sem bil prisiljen vzeti posojilo v švicarskih frankih. Čaka me še 13 let odplačevanja dolga, na začetku je bil moj mesečni obrok 730, danes sem pristal na 920 evrih. Takrat nisem bil kreditno sposoben, a danes pa za tako vrtoglavo visok mesečni obrok sem!?« je ogorčen.

Marsikdo tudi danes ni kreditno sposoben, če bo pretvoril posojilo iz frankov v evre, vendar bodo banke to dejstvo v svojih »akcijskih« ponudbah očitno prezrle. »Euribor je zdaj na zgodovinsko nizki ravni in verjetno bo čez čas zrasel. Četudi danes pretvoriš posojilo v evrsko, bodo ljudje spet potegnili kratko – čez deset let bodo spet reveži. Nekateri so želeli stanovanje kar prodati, pa so ugotovili, da ne morejo poplačati posojila, saj je vrednost stanovanja padla. Niti se ne morejo znova zadolžiti, saj zaradi manjše vrednosti nepremičnine posojila niso sposobni zavarovati. Tako so primorani čakati. Obstaja pa druga možnost: ključe stanovanja neseš na banko in razglasiš osebni stečaj, ostane ti pa zajamčena plača. Glede na to, v kakšnih stiskah so se znašli ljudje, se kaj takega v Sloveniji zna kaj hitro zgoditi,« pove sogovornik.

Začele so avstrijske banke. Vsi se sprašujejo, ali so torej banke korektno opravile pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja. Ali so stranke pred najemom posojila v tuji valuti jasno opozorile na resno tveganje. Danes prizadeti potrošniki pravijo, da so bili zavedeni. Slovenski ekonomist, ki prav tako želi ostati anonimen, pravi, da se banke niso prav trudile, da bi komitente odvrnile od takih posojil, saj so imele od teh poslov veliko korist. Banka Slovenije je banke na prepoznavanje tveganja opozorila leta 2006, brošuro z opozorili, za potrošnike imenovano Informacija o tveganjih najemanja kreditov v tuji valuti, pa izdala septembra 2008. Pričakovali bi, da nam bi takšno brošuro pod nos pomolil vsak bančni svetovalec, vendar pričevanja komitentov kažejo, da ni bilo tako.

Medtem je avstrijska centralna banka brošuro, v kateri je opozorila na škodljivost takšnih bančnih produktov, kot je posojilo v tuji valuti, ne samo natisnila in jo nekje »založila«, temveč je vsem bankam zaukazala, da morajo z brošuro pred podpisovanjem pogodbe seznaniti vsakega potencialnega posojilojemalca. Tisti potrošniki, ki so se kljub opozorilu odločili za tako tvegano posojilo, pa so morali podpisati izjavo, da so bili opozorjeni na špekulativno valutno tveganje ter da se tega zavedajo.

Hrvaška ekonomista dr. Lovrinović in dr. Jakovčević sta poudarila, da je avstrijska centralna banka svojim bankam celo svetovala, naj odobravajo posojila v švicarskih frankih samo tistim komitentom, ki imajo v tej valuti tudi prihodke. Po taki intervenciji so posojila v švicarskih frankih skoraj usahnila. Hrvaška profesorja se sprašujeta, zakaj takega ukrepa niso matične avstrijske banke naložile tudi svojim podružnicam po drugih državah. Zanimivo je, da so posojila v švicarskih frankih tudi na slovenska tla prinesle avstrijske banke – ta posojila naj bi bila celo izrazito v domeni avstrijskih bank.

Na to, da je pošast kreditiranja v švicarskih frankih prišla iz avstrijskih bank, je v Večernjem listu opozoril tudi prvi mož Zagrebške banke Franjo Luković. Po njegovem pripovedovanju so se sprva druge banke temu upirale, ko pa so videle, da nacionalna banka tega ne bo prepovedala, jim ni preostalo drugega, kot da se trgu prilagodijo. V nasprotnem primeru bi seveda izgubile stranke.

Slovenci bodo tožili. Sklepamo lahko, da je bilo podobno tudi v Sloveniji. Iz Abanke so nam sporočili, da so s ponudbo kreditov z valutno klavzulo začeli oktobra 2007, ker je bilo povpraševanje strank po tej ponudbi zelo veliko. Zadnji kredit, ki je še v odplačevanju in je vezan na valutno klavzulo LIBOR CHF, pa so odobrili novembra 2008. Ponudbo je banka ukinila, ker ni bilo več zanimanja strank za tovrstno kreditiranje.

Največ posojil v švicarskih frankih imajo Poljaki, Hrvati, Madžari, tudi Slovenci in Srbi. Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali so bili vzhodnoevropske države in njihovi prebivalci odličen poligon za zaslužek avstrijskih bank. »Da. Lahko bi tako rekli,« je odgovoril ugledni slovenski ekonomist dr. Ivan Ribnikar.

Zakaj so banke take produkte sploh ponujale, je torej jasno – ker se jim je izplačalo. Zakaj je to dopuščala država, nam je jasno malo manj. Banka Slovenije ima odgovor: »Razmišljanje, da banka kot skrben gospodar sploh ne bi smela tržiti takih produktov, je popolnoma v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki kot ustavno kategorijo posebej izpostavlja tudi prosto gospodarsko pobudo.« Slovenski posojilojemalci, ki imajo posojila v švicarskih frankih, so prepričani, da gre za goljufijo in da so bili ob podpisu kreditnih pogodb zavedeni. Najprej so se zbrali pod okriljem skupine na Facebooku, pretekli teden pa so ustanovili društvo Združenje Frank. Alja Pestar iz omenjenega društva pravi, da bodo poskušali doseči ničnost kreditnih pogodb. »Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična. Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki.«

Prepričani so, da takih produktov za fizične osebe ne bi smelo biti in da bi jih kot šibkejšo stranko morala ščititi država oziroma Banka Slovenije. Povezujejo se s tujimi podobnimi društvi, Poljaki pripravljajo tudi proteste, kar pa se slovenskim posojilojemalcem ne zdi smiselno. »Dobro bi bilo, če bi z bankami dosegli neki ugoden dogovor, vendar je skupinska tožba verjetno bolj realna,« pravi Alja Pestar.

Radosti kapitalizma. Hrvati govorijo o velikih socialnih problemih, ki jim grozijo, v Sloveniji pa se je situacija vsaj v medijih precej umirila. Kar pa ne pomeni, da je 10.000 slovenskim posojilojemalcem odleglo. Prav nasprotno – naša sogovornika pripovedujeta o težkih družinskih zgodbah, o brezizhodni situaciji, o nemoči … Bankam je sicer v interesu, da dobijo kredite poplačane, zato prihajajo naproti ljudem s svojimi predlogi, vendar so ljudje zgroženi nad ponujenimi pogoji pretvorbe kreditov, saj se jim dolgovi povečajo in marsikdo dodatnih kreditov sploh ni sposoben odplačevati.

Mnogi svarijo pred brezglavimi in prenagljenimi odločitvami. Zadnji trendi rahlega slabenja franka pritrjujejo mnenju dr. Ribnikarja, ki v zdajšnjem dogajanju ne vidi posebne tragedije. »Počakajte. Mislim, da bo vrednost franka v treh mesecih padla, saj je jasno, da takšno stanje najbolj škodi Švici – švicarskemu izvozno usmerjenemu gospodarstvu, njihovemu turizmu. Vse se je podražilo za 30 odstotkov. Za posojilojemalce bi seveda bilo najbolje, da bi frank padel celo pod prejšnjo vrednost in bi lahko celo nekaj pridobili.«

Ljudje, čakajte torej, morda bo jutri kaj bolje, lahko zajedljivo pripomnimo. Ob tem se lahko spomnite na rajnko Jugoslavijo, kjer je bilo najemanje posojil v tujih valutah prepovedano, lahko pa si v tujih valutah varčeval. Če bi se država pred leti odločila tako očitno tvegana in škodljiva posojila prepovedati, bi imeli danes eno težavo manj – ampak to so pač »radosti« kapitalizma. Menda smo si sami krivi.

OKVIR: Slovenec želi biti lastnik. Še vedno so sanje povprečnega Slovenca, da si bo lahko zgradil hišo ali kupil stanovanje. Ki bo njegovo. Če bi bila naša stanovanjska politika bolj premišljena in bi bilo na voljo dovolj neprofitnih najemnih stanovanj, kot je to urejeno pri naših severnih sosedih, se Slovenci ne bi podajali v tvegane posojilne zgodbe, ki trajajo 30 let. Priznajmo si, da niso tvegana samo posojila v frankih – z vsakim posojilom se vržemo v tveganje. Stanovanja si pač vsaj večina ne more privoščiti s kratkoročnim posojilom, temveč se zapufamo za 30, v najboljšem primeru 20 let. In povrhu smo celo srečni, če se lahko. Si kdo upa napovedati, kaj se bo zgodilo čez deset let z evrom? Kot je lepo povedal naš sogovornik, sicer ekonomist: »Svet je v vojnah, v valutnih in drugih, sploh ne gre več za ekonomijo. Ne vem, kaj se bo zgodilo, prav tako nihče drug. Ste opazili, da so ekonomisti v zadnjih desetih letih zasrali prav vse, kar so svetovali – tako pri nas kot v svetu?«

Kako lahko ob tem pričakujemo, da bo vsak državljan vrhunski finančni strokovnjak, ki se bo spoznal na vsa tveganja? Potrošnik zaupa v strokovni nasvet bančnega uslužbenca in pika. Banka Slovenije predvideva, da gre pri posojilojemalcih za opravilno in poslovno sposobne osebe, ki dobro vedo, v kaj se spuščajo. Prav tako vrhovna bančna inštitucija ugotavlja, da pozivanje 10.000 posojilojemalcev, ki od države zahtevajo zgolj poštene pogoje za odplačilo svojih dolgov, destabilizira gospodarstvo in vlado ter poslabšuje razmere v Sloveniji. »Mislim, da bi se morala Banka Slovenije za tako izjavo javno opravičiti,« se je odzvala ena od tistih 10.000. »Takšna izjava državne inštitucije ob milijardnih zneskih vseh nas, ki smo jih brez možnosti ugovora vložili v naše banke, je milo rečeno nedostojna, če ne brezsramna. Ja, res smo neumni. Neumni, ker menimo, da se lahko zanesemo na strokovnjake v banki, in ne pomislimo, da si bo treba najeti osebnega finančnega svetovalca. Takega, ki nam bi lahko ob jemanju posojila v švicarjih povedal, da se lahko zavarujemo tudi na borzah – z nakupom zavarovanja za valuto.«