Proti koncu lanskega leta je pri založbi Mladinska knjiga izšla knjiga z naslovom Kako do vzgojenega psa. Pod njo sta se podpisala Eva in Jure Pribičevič, ki je pred petnajstimi leti, po delu z reševalnimi psi, s svojo ekipo oblikoval novo vejo kinologije. Poimenoval jo je naravna vzgoja psov. V svojem svežem avtorskem delu lastnikom psov sporoča, da za vzgojo ni nikoli prepozno in da naj ta temelji na zadovoljstvu psa, ne na ustrahovanju. Za začetek pa bo treba opustiti vse izgovore.
Namesto da bi se lotili vzgoje svojih štirinožnih kosmatincev, prepogosto iščemo izgovore, zakaj to v našem primeru pač ni mogoče. Jure in Eva sta jih slišala že ogromno. Denimo: »Oh, nič se ne da narediti, jaz imam beagla in zanje je značilno, da preganjajo srne.« Ali pa: »Imam nemškega ovčarja, normalno je, da ves čas laja za ograjo, saj je čuvaj.« A kjer je volja, tam je pot. Vedno! »Nehajte svojemu psu razlagati, česa ne sme početi, in ga raje začnite učiti vedenja, kakršnega si kot skrbniki od njega želite!« svetujeta. Kajpak je to najlažje, če začnete delati že z mladičkom, ko lahko marsikatero slabo navado preprečimo. Tudi tukaj je preventiva zlata vredna.
Preprečite skakanje psa po gostih. »Pasji učni proces poteka 24 ur na dan. Še bolj kot aktivni trening s psom je pomembno pasivno učenje, to je ves preostali čas, ko s psom ne trenirate. Pes se v tem času uči z opazovanjem in poskušanjem. Pri preventivi psa učimo vedenja, ki si ga želimo (da počiva, kadar delamo kaj drugega), ne da bi za to porabili čas.« Ali vaš pes skače po ljudeh, ki pridejo na obisk? Potem lahko kot preventivo uporabite naslednjo metodo: »Ppsu v stanovanju uredite kotiček in ga tam fizično omejite, na primer s hišnim privezom. Čas, ko se z njim ne ukvarjate, naj preživi tam. Če kdo pozvoni, tako ne bo mogel biti prvi pri vratih in skakati na ljudi. Torej se ne more učiti neželenega vedenja. Ko se obiskovalca navadi in se umiri, ga seveda lahko odpnete in pustite, da gosta pozdravi, ta pa naj ob tem upošteva vaša pravila. Gost naj psa sprva ignorira – ga ne gleda, se ga ne dotika, ga ne ogovarja. Obnaša se torej, kot da psa ni. Na naslednjih obiskih, če je pes miren in se ne boji ljudi, dovolimo, da ga gost mirno tudi poboža. Nad psa naj se gost ne sklanja. Lahko počepne k njemu in ga poboža s strani. Seveda moramo upoštevati pasjo telesno govorico in ga božati le, če se pes dobro počuti. Psa k božanju ne silimo. Doseči želimo, da se obiska ne veseli niti ne boji, da je torej njegovo vedenje nevtralno.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
