Od tega je namreč odvisno, kako se vsakodnevno počutite: kot žrtev ali kot zmagovalec. Na tej poti pomaga holistična psihologinja, Američanka dr. Nicole LePera, prava superzvezda, ki je z nasveti pritegnila že več kot osem milijonov ljudi, toliko ima namreč sledilcev na Instagramu.
Nicole LePera je avtorica dveh izjemno branih in dobro sprejetih knjig: Kako se lotiti dela na sebi ter najnovejše, Kako prebuditi svoj pristni jaz. Obe sta v slovenskem jeziku izšli pri založbi Primus. V prvi razlaga, kako se je reševanja psihičnih težav lotila precej bolj celostno, potem ko je odkrila, da teh ne pogojujejo zgolj naši geni, temveč tudi misli. Geni lahko ostanejo speči ali ne, od našega okolja in navad pa je odvisno, ali se bodo aktivirali. Profesorji so jo na univerzi gledali postrani, ko je želela razglabljati o čuječnosti in moči misli. Temu so rekli novodobno sranje, ki bo hitro izzvenelo. Njo pa je spoznanje, da z vsako odločitvijo dejavno sodelujemo pri svojem duševnem zdravju (dobrem ali slabem), navdihnilo. »Po zaslugi razmeroma novega področja psihonevroimunologije sem se poučila o razpršenih učinkih kroničnega vnetja na možgane. Veliki misleci so mi razkrili vlogo prehrane in njene učinke na ekosistem črevesja, ki komunicira neposredno z možgani. Neverjetno je, do kakšnih dognanj prihajamo. Veliki premiki v znanosti vodijo k vse boljšemu razumevanju, zakaj zbolevamo in kako se ozdraviti,« je navdušena.
Nocebo, zlobni dvojček placeba
Če dvomite o moči misli, pomislite na nocebo, zlobnega dvojčka placeba (ko tako močno verjamemo, da nekaj deluje, da to ublaži simptome bolezni). Kadar pri placebu (navideznem zdravilu) telo pričakuje, da bo ozdravelo, sproži zdravljenje. Obratno se dogaja pri nocebu, ki se pojavi, ko naše misli stanje poslabšajo, ne izboljšajo. »V raziskavah tega učinka znanstveniki udeležencem pogosto povedo, da imajo zdravila, ki jih jemljejo, hude stranske učinke, čeprav dobijo samo sladkorno tableto. Ker udeleženci verjamejo, da jemljejo aktivno zdravilo, mnogi začnejo doživljati stranske učinke, na katere so jih opozarjali. Enega bolj znanih in skrajnih primerov tega učinka ponazarja dogodek v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je zdravnik bolniku z diagnozo raka dejal, da so mu ostali samo še trije meseci življenja. Ko je moški nekaj tednov pozneje umrl, je obdukcija pokazala, da so mu postavili napačno diagnozo; v njegovem telesu ni bilo niti sledu raka. Zdelo se je, da je umrl, ker je verjel, da bo, čeprav tega ne moremo trditi z gotovostjo. V drugem dokumentiranem primeru učinka noceba iz leta 2007 so šestindvajsetletnega moškega, ki je sodeloval v kliničnem preizkušanju antidepresivov, odpeljali v bolnišnico, ker naj bi vzel prevelik odmerek. Po prepiru z dekletom je vzel devetindvajset tablet, ki so mu jih predpisali za raziskavo. Ko je prispel v bolnišnico, mu je krvni tlak padel skoraj na smrtonosno raven, obenem se je potil, tresel in hitro dihal. A zdravniki v njegovem telesu niso našli substanc. Šele ko je v bolnišnico prispel vodja kliničnih preizkusov, so ugotovili, da je bil mladenič v skupini s placebom, kar pomeni, da je vzel neaktivne tablete brez učinka. Zdelo se je, da se je odzval na lastne misli in želje.« Po prebranem vas verjetno ne bo presenetilo, da je eno izmed načel holistične psihologije moč izbire. »Čeprav je veliko stvari zunaj našega nadzora, pa nekatere lahko nadziramo. Holistična psihologija izkorišča moč izbire, saj izbira omogoča zdravljenje.« Tudi misli lahko izbiramo. In enako ali celo še pomembneje: vplivamo lahko celo na to, kateri del živčnega sistema bo v nekem trenutku aktiviran.
Vagusni živec, naša varovalka, ki ohranja mirnost
Ogromno ljudi se skozi dan prebija z vklopljenim sistemom boj ali beg. Ta del živčnega sistema izklopimo, če zbudimo in vklopimo vagusni živec.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
