Velik del Britancev sledi vsakokratnemu vladnemu proračunu, ker bo vplival nanje in na skupnost: od dviga cene piva do dostopnosti domov za ostarele in kakovosti šolstva.
»Vladni proračun ni samo igra s številkami,« pravi Nick Baines, anglikanski nadškof v Leedsu, »odločitve o prihodkih in izdatkih imajo velik, ne vedno očiten, vpliv na življenje vsakogar. Koliko denarja gre kam, je pomembno. Nekdo je proračun opisal kot 'teologijo v številkah'. Kako se denar razporeja, nam pove, kdo smo.« (vir: BBC Radio 4 Today, triminutna redna oddaja Thought for the Day, misel za današnji dan, 23 okt. 2024)
Najtežje pričakovan je prvi proračun nove vlade, ker dejansko nakaže njeno vizijo. Tako prvi, ki ga je po izvolitvi leta 1979 razgrnila vlada premierke Margaret Thatcher. Ta proračun in tisti dve leti kasneje sta definirala vladavino Thatcherjeve kot novo ero britanske fiskalne (proračunske) politike. Zasuk Britanije iz socialne države v neoliberalizem.
Skozi leta se je nekaj proračunov izkazalo za »katastrofalne«. »Barberjev« leta 1972 ostaja v spominu zaradi velikega znižanja davkov, inflacije in krize britanske valute, da je morala poiskati pomoč Mednarodnega denarnega sklada. Rekorder je bil »mini budget« leta 2022 v času Liz Truss, 49-dnevne »premierke z rokom trajanja solate«. Z znižanjem davkov brez kritja, kar je financirala s posojili na finančnih trgih, je zakockala 20 bilijonov. In še deset biljonov zaradi znižanja finančne kredibilnosti in višjih obrestnih mer.
Ob tokratnem pričakovanju proračuna je Britanija nervozna. Od laburistične zmage do razgrnitve bo skoraj štiri mesece in ljudi skrbijo korenite spremembe, a so brez namigov, kakšne bodo. Novice prinašajo ugibanja in svarila. Vlada pravi, da je od konservativcev podedovala 20-biljonsko finančno luknjo. Pravi tudi, da jo bo zapolnila brez kršitve volilnih obljub. Kako? Vemo, da hoče s porastom gospodarstva sondirati teren za zmago na prihodnjih volitvah čez pet let. Proračunska politika, ki bi to omogočila čim manj boleče za javnost in brez pobega kapitala, meji na misijo nemogoče.
Starmer je nalogo čudodelnika, finančnega ministra, chancellor of the exchequer v originalu, zaupal Rachel Reeves (r. 1979), prvi ženski na tem položaju od leta 1221, ko je bila ustanovljena. Skratka, Anglija, pozneje Britanija, je potrebovala 800 let, da finance prepusti ženski. Razgrnitev proračuna, ko bo Reeves z rdečo aktovko stopila pred medije, bo v sredo, 30. oktobra.
Še enkrat nadškof Baines: proračuni so in so bili sporni od nekdaj. Pred tri tisoč leti, ko se je skupina ljudi namenila ustvariti novo družbo na novem ozemlju, jim je Bog zabičal, naj takrat, ko bodo imeli vsega v izobilju, ne pozabijo, da so imeli revne prednike. Zato naj revnih ne obravnavajo kot problem, ampak naj ob žetvi pustijo desetino ob robu polj za hrano revnim, marginalnim, brezdomcem. Ne iz romantične radodarnosti, ampak kot obojestransko obligacijo (pravno razmerje) družbe, ki zatrjuje, da je ali bi rada bila pravična. Kako razdelimo naše vire, v tem primeru plačujemo davke, sodelujemo v demokratični in spoštljivi debati, skrbimo za najšibkejše, je potrditev nas in naših prioritet. Čeprav biblična žetev ni isto kot načrtovanje za desetletje proračunske politike, veljajo enaka načela vzajemnosti (vir: kot zgoraj).
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
