"Pišem vam zaradi vnuka. Zdaj je v srednji šoli in prišel je v družbo, ki posluša čudno muziko, metal. Vsi fantje imajo dolge lase, za katere ne skrbijo preveč, strgani so in v črnem, polni verig. Nekateri imajo motor. Moj vnuk je bil vedno zelo v redu dečko, prijazen in poslušen, zdaj pa samo grdo gleda, nič ne naredi, kar ga prosim, grdo se obreguje vame. Do svoje matere, moje hčerke, je pa nemogoč. Živita pri meni v zgornjem nadstropju, odkar se je hči pred petimi leti ločila, zato imam kar dober vpogled v to. V šoli je lani zelo popustil, letos ima pa maturo, a materi pravi, da je ne bo delal, da bo že prej pustil šolo, menda mu lahko eden iz te njegove bande uredi službo. Njegova mama se zelo sekira, poskuša z lepo besedo, a nič ne zaleže. Njegov odtujeni oče pa pravi, da je to prehodna faza in da ga bo minilo, da je bil tudi sam metalec v teh letih. Mene pri vsem najbolj moti njegov nespoštljivi odnos do mene in njegove matere. Saj razumem, da je puberteta, da takrat mladostniki marsikaj izrečejo, kar ne mislijo, toda moj vnuk za naju sploh ne najde lepe besede, doma nič ne naredi, še sosedi je zadnjič zabrusil, naj se j…, ko ga je pozdravila. Tudi v cerkev ne gre več. Tetovira se in popiva. Ta njegova družba ima nanj res velik vpliv. Dragi porotniki, kako lahko po vašem usmerim vnuka nazaj na pravo pot?"
- Rina
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 39, 24. september 2024.
