"To pomlad, pravzaprav že takoj po novem letu, sem se lotila hujšanja. Po resnici moram povedati, da imam kar precej kilogramov preveč, da to ni moje prvo hujšanje, torej doslej pri tem nisem bila uspešna. Zdaj pa imam za to dober razlog, saj me pestijo tudi nekatere zdravstvene težave, in se po slabih treh mesecih še vedno trudim in mi tudi kar dobro gre. A moj mož za to nima posluha, me ne podpira, temveč me celo demotivira, češ, saj ti še nikoli ni uspelo, vsakič doslej si odnehala in vse kilograme nazaj dobila, pa zakaj zapravljam za telovadbo in trenerja, naj se sprijaznim, da pač nikoli ne bom suhica. Včasih me še pred drugimi ljudmi heca in nasploh je norčevanje iz mojega hujšanja naredil za družinski »šport«. Mi je kar hudo zaradi tega, če ne bi imela prijateljic, bi se že zdavnaj zapodila v hladilnik in ga spraznila. Moja družina zaradi mojih spremenjenih prehranjevalnih navad ne trpi, zanjo še vedno kuham enako in ji pečem sladice, kar zame res ni preprosto, to je bil prejšnja leta tudi eden od razlogov, da me je vsakič potegnilo na stari tir. Možu sem povedala, da se grdo vede do mene, in ga vprašala, zakaj mi raje ne pomaga, pa se je samo smejal, da meni itak ni pomoči. Na srečo se zdaj vsaj hči počasi postavlja na mojo stran, ko vidi, koliko mi to pomeni, mož in trije sinovi pa za moje hujšanje nimajo posluha. Bojim se, da me bo ta njihov odnos odnesel. Svetujte mi, kako naj ohranim motivacijo, ko pa doma dobivam toliko polen pod noge. Hvala! Polona
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
