Prijazna območna izpostava me je obvestila, da dolgujem neke obveznosti, nič, za kaj, nič, za kdaj, ampak dolgujem. In potem skoraj dve strani nekakšnih pojasnil, proti čemu vse sem se pregrešila, ter zelo jasna grožnja, da mi bodo z računa zarubili dokajšnje število evrov. Pritožba ne zadrži začetka postopka izterjave. Porkamizerija. Niti telefonske številke niso pripisali, na kateri se dobijo informacije. In ko sem se končno s pomočjo receptorja le prebila do nekakšne uradnice, podpisane na papirju, in ji razložila, da popolnoma nič ne razumem, za kaj me rubijo, mi je tudi ona potožila, da tega ne razume. Dobila je nalog, da me rubi, in me je. Oprostite, pa je rubež prva, zadnja in edina instanca? Mar ne bi ponižnemu občanu najprej razložili, kaj je zagrešil, ga poučili, pozvali, naj plača, in šele potem rubili? Mar se ne začne prijaznost pri tem, da uradni papir sploh razumeš?
Ona za to ni pristojna, mi je povedala, naredila je, kar so ji naročili. Zbogom. In je odložila slušalko. Jaz pa sem odštorkljala tja. Uradniki imajo odmor za kosilo, kakor se komu zahoče, eni med pol dvanajsto in pol eno, drugi med pol eno in pol drugo in tako dalje. Ko torej eni nehajo jesti, drugi začnejo, seveda prav tisti, h katerim si namenjen. Na steni v eni od pisarn sem prebrala nekaj takega: »Nasmeh je edina stvar, ki se ti vrne.« Pod napisom pa je sedela gospa in se držala tako kislo, kot da sedi na risalnih žebljičkih. Nasmehnila sem se in nasmeh se ni vrnil. Potem sem začela vreščati, to se mi je pa vrnilo. Kaj si pa mislim, da kar takole vdrem, mar nisem slišala, da stavkajo, ker so tako zanič plačani? Seveda sem slišala, ampak državljani med štrajkom ne bi smeli biti prizadeti, so obljubljali, a ne? In jaz vsekakor sem prizadeta, ker mi nameravajo z računa ukrasti dokajšnjo vsoto, ne da bi pojasnili, zakaj. Ker sem govorila zares glasno, vrata so bila odprta in zunaj je stegovalo vrat nekaj podobno besnih državljanov kot jaz, se je gospa vendarle potrudila in pobrskala po računalniku. In je začela preklinjati v brk, svoj, ne moj. Namesto da bi jaz dolgovala njim, oni dolgujejo meni, je končno bevsknila. Ker so mi že predlani vzeli nekaj, česar mi ne bi smeli. Naj se torej potolažim, ne bodo me rubili, ampak mi bodo celo nekaj nakazali. Po zakonu je pač tako, da zagrozijo, in če v štirinajstih dneh pripeniš tja in dokažeš, da se motijo, zadevo popravijo, če ne, pa te res rubijo – in sam si si kriv. Kapirala? Tako, zdaj bi pa, če dovolim, nadaljevala s stavko.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
