Začelo se je dramatično. Slapovi so bili okej, je zagodrnjal, ampak v restavraciji niso našli naše rezervacije. Stali smo tam in se prepirali, meni pa so lezli mravljinci po vratu navzgor in navzdol.
Ker vem, kako je, kadar povabim tasta in taščo. Rečem, enkrat po sedmi, ona pa: »Kdaj je to – po sedmi? Sedem in pet, sedem in petnajst, ob osmih ali kadarkoli?! Potem vzdihnem (in tako že več kot dvajset let), da naj prideta natančno ob sedmih, prideta pa štiri minute čez. Ker se ne spodobi pozvoniti natančno ob dogovorjenem času. In potem poslušam običajne litanije:
»Kakšne so to manire? Če so te v dobrih starih časih povabili ob sedmih, si bil ob sedmih tam in konec. Če si prišel prej, si se diskretno sprehodil po okolici, dokler ni odbila napovedana ura, zamudil pa si največ pet minut. Amen. Ampak ti poslovneži danes! Rečejo ti enkrat po sedmi in prideš ob sedem in petnajst. Odpre ti babura z viklerji v laseh, v predpasniku in dveh različnih copatah in te gleda kot želvo, ki je izgubila oklep. Ja hudiča, zakaj pa ste tako zgodni, revskne, medtem pridrvi mož in pravi, da je naročil goste okrog sedmih, ona pa, da bodo potemtakem kmalu na vratih tudi drugi, čeprav jih je pričakovala ob osmih. Okrog sedmih je menda lahko tudi ob devetih! Ko so me 'okrog sedmih' potem povabili nekam drugam, sem preračunal, da bo spodobno ob tri četrt na osem, in ko sem vstopil v salon, je tam sedelo okrog mize dvajset ljudi v popolni tišini z vilicami in noži v rokah ter me prebadalo s sovražnimi in predvsem lačnimi pogledi. Čakali so me! Klinc pa takšen red!« Ob slapovih visoki državni uradnik sicer ni razpredal o zamujanju, ker smo bili vsi tam točno ob dveh, ampak o popolni nesposobnosti današnje generacije za dogovarjanje – a se niti za eno ušivo mizo v gostilni ne znate dogovoriti?!
Prišla je natakarica in vprašala, »kako se že vi pišete«, povedali smo in potem je malce zardela, češ da je pomešala priimke. Namesto našega je zapisala »župnik«. In štirje gostje. Ker v gostilni ni nikogar z vidnimi znaki duhovništva, je miza najbrž naša. Pot, ki mi je tekel po hrbtu, je pri priči čudežno izparel. Ampak tast je godrnjal še naprej. Mimogrede je še navrgel, da bo čez en mesec praznoval, seveda smo vabljeni, nobenih trapastih daril, lepo prosi, in naj bomo točni.
Si kar predstavljam, kakšno vabilo boš poslal, se je babici končno utrgalo. Najbrž bo pisalo nekaj takšnega: »Pričakujemo vas pet minut čez pol šesto, v hišo spuščamo do najpozneje tri četrt na šest, potem pa samo zaradi posledic elementarne nesreče ali smrtnega primera v družini!«
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
