Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) se je število ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 med letoma 1980 in 2014 povečalo za skoraj štirikrat. Ta tip sladkorne je, poleg genetskih in okoljskih dejavnikov, dokazano povezan z debelostjo. Debelost lahko poveča tveganje za nastanek inzulinske rezistence in jo lahko tudi sproži. Vedno je veljalo, da zato izguba teže lahko pripelje do zazdravitve oziroma začasnega umika bolezni. To so dokazovale tudi klinične študije. Angleška, objavljena leta 2018, je, na primer, pokazala, da je bila kar polovica ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so shujšali pod zdravniškim nadzorom s spremembo prehrane, leto pozneje v remisiji.
V resničnem svetu je težje
Klinične študije so to torej dokazale, a doslej ni bilo na voljo podatkov iz vsakodnevnega življenja, ko so ljudje ostali brez kontrole in pomoči. Ekipa raziskovalcev z univerze v Hongkongu se je zato lotila analize podatkov o bolnikih, vključenih v program za oceno tveganja in obvladovanje sladkorne bolezni. Preučili so podatke 37.326 ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2. Zanimale so jih izguba teže in meritve krvnega sladkorja. Ugotovitve niso bile spodbudne. Samo pri 6,1 odstotka ljudeh je bila bolezen po osmih letih še vedno v remisiji. Več teže ko so ljudje izgubili, verjetneje je bilo, da bodo ob koncu spremljanja še v remisiji. Pri tistih, ki so izgubili deset odstotkov ali več celotne telesne teže v letu po diagnozi, je bila verjetnost za to več kot trikrat večja kot pri tistih, ki niso shujšali ali so se zredili. Pri ljudeh, ki so izgubili med 5 in 9,9 odstotka svoje telesne teže, je bila verjetnost še vedno več kot dvakrat večja, tisti, ki so izgubili do 4,9 odstotka svoje telesne teže, pa so imeli komaj kaj boljše možnosti za remisijo kot ljudje, ki so težo pridobili.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
