Lipica: projekcija nebes na Zemlji. Pa se je že v četrtek zalomilo. Naš družinski jekleni konjiček se je okvaril in odromal na servis. Ampak vreme je pa ostalo, kot je bilo napovedano. In sva se namenila na turo s kolesi. Obkrožila sva nekaj zamejskih vasi, se potikala po robu čudovite doline Glinščice. Uživala sva v skoraj poletnih temperaturah in čudovitem razgledu na Tržaški zaliv. V daljavi pa Benetke. Sredi dneva sva prikolesarila do Lipice. In se odločila, da precej netrendovsko oblečena popijeva čaj v družbi golfistov, ki so enako kot midva izkoriščali prečudovit dan. Golfa nikoli nisem igral, žena tudi ne, sva pa nekajkrat z veseljem opazovala kontekst družbenega fenomena, kanona obnašanja in navad golfistov. In sva sedla na rob terase ter opazovala.
Lipica je nekakšna projekcija nebes na Zemlji. Lepa zelena travica (kar sicer ni običajno, a letos je bilo poletje tako namočeno, da je bila Lipica še v novembru svetlo zelena), bele ograje, čudovita osamela drevesa. Vmes pa zastavice, ki označujejo epicenter vsakega strastnega golfista. Prerez igralcev po starosti je precej raznolik. Od mladcev in mladenk do že zelo osivelih dam in gospodov. Vsem skupna pa je skrb za nenapisana pravila obnašanja, komunikacijo, oblačenje golfistične elite. Golfisti so lepi in zdravi. In vozijo precej podobne avtomobile. Ki jih, če sodijo v visoki cenovni razred, nikoli ne parkirajo za vogalom. Markiranje lastnika se začne torej že z izborom znamke in kraja parkiranja. Tisti dan, sva ugotavljala, je bila koncentracija trikrake nemške zvezde še posebej izrazita. Vzrok pa je bil nekakšen promocijski dogodek taiste znamke avtomobilov.
Opazila sva, da se veliko obiskovalcev gnete ob dolgi mizi, polni nekakšnih vrečk, promocijskih tiskovin, aranžmajev … Moji ženi firbec ni dal miru. Pa je šla pogledat, kaj podolgovata miza ponuja. Najprej si je ogledala aranžmaje, pa tiskovine. Potem pa jo je, firbca babjega, zasrbelo, da bi pogledala še vsebino vrečk, ki so jih vsi po vrsti jemali in odnašali s seboj. Ko je pokukala v prvo, pa je k njej pristopil gostitelj, ki je že po oblačilih očitno presodil, da ne spada v krog aktualnega dogodka. Žena je z začudenjem opazovala precej uboren in v folijo zavit sendvič ter sok v vrečki z znakom trikrake zvezde. Predstavnik gostitelja jo je opomnil, da so »lounch paketi« namenjeni le povabljenim na dogodek. Žena se je opravičila, da ni vedela, za kaj gre. In gospod ji je ob pogledu na njeno neprimerno obleko brez besed razložil, da ne sodi v zaključen krog. Žena mu je prijazno odgovorila, da se opravičuje, ker je zmotila precizno načrtovan izbor izbrancev ter skalila njihov dogodek. Prisotni so opazovali zaplet in olajšano nadaljevali z iluzijo trikrakih golfističnih nebes.
Žena se je vrnila k najini mizici, popila sva vsak svoj čaj. Sporazumela sva se brez besed. Najino neprimerno »špilferderberstvo« je postalo bogata učna ura v klubu tristotih konjev, trikrakih falusov nemške izdelave, v objemu kobilarne, ki gosti tristo plemenskih žrebcev ...
Vrtača Lurške Matere Božje. Osamela romarska pot, kjer se dogajajo čudeži
Sedla sva na svoji kolesi in z močjo enega osla in ene oslice naju je pot brez načrta odpeljala v nasprotje. Intuitivno sva zašla v bližnjo vrtačo Lurške Matere Božje. V dolinici pa spokoj, mir in čivkanje ptičev. Pa en lep mucek naju je prišel pozdravit. Pletel se nama je okoli nog in nama nekaj časa dovolil, da sva ga božala v tistem božjem miru, ter odšel po svojih mačjih potih. Midva pa v kraško uvalo in tišino. Tam je sedelo le nekaj duš. Molili, meditirali in poslušali so tišino. Brez zapovedanih oblačil in avtomobilov. V glavnem peš. Tam se je v popolni tišini dalo slišati – ali vsaj čutiti – neslišne prošnje za boljši svet. Konec bomb. Konec lakote. Konec požrešnosti, ki tristo nepotrebnih konj zapira pod pokrov uboge moškosti.
Lurško Marijo je v tisti mir kraške doline postavil v času Avstro-ogrske gospod, ki je na smrt zbolel. Hodil je v bližnjo dolino in prosil za zdravje. Zaobljubil se je, da bo v primeru svoje ozdravitve v tej dolini postavil kip Matere Božje in svetišče. Ja, čudežno je ozdravel in izpolnil svojo obljubo. In za njim se je v mnogih letih nabralo še kar nekaj čudežnih ozdravitev. Tudi midva sva posedela v misterioznosti tihega in skromno skritega sveta. Najina meditacija pa je prebudila čisto navadno zemeljsko lakoto. A nazaj v blišč Lipice, po izkušnji trikrake zvezde in miru Doline Lurške Matere Božje, naju ni več vleklo. Pa sva se odpeljala na blef. In se po petnajstih minutah vožnje znašla na odcepu za Vilenico. Potegnilo naju je v tisti svet, kot privlači Zemlja Luno.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
