Eno od prvih pravil gobarske kuhinje je: gobe so težko prebavljive in so torej lahko le začimba, jesti pa jih ne smejo niti bolniki, niti otroci, niti starejši z načetim zdravjem, izogibati se jih morajo seveda ljudje z bolnimi prebavili. Lahko se torej zgodi, da imamo težave, pa čeprav jemo užitne in sveže gobe.
Pri nabiranju gob žal ne veljajo nobena splošna pravila ali ljudski načini za ločevanje strupenih od užitnih; ni res, da polži ne jedo strupenih gob, ni res, da so strupenjače pekoče in smrdljive, ni res, da postane srebrna žlica, ki jo damo v strupeno gobjo jed, temna in motna. Res je le to, da moramo gobe poznati! Priročniki so dobrodošli le toliko, da gobe vsaj približno identificiramo in nesemo pokazat dobrim poznavalcem. Nepoznavalci bi lahko po opisih užitne gobe prav hitro zamenjali s strupenimi, še posebej v takšni jeseni, kot je letošnja, saj zaradi nenavadnega vremena rasejo hkrati gobe iz različnih obdobij leta. V priročnikih pa pogosto piše, da v času, ko rase ta in ta užitna goba, ni podobnih strupenjač. Užitne gobe lahko usodno zamenjamo s strupenimi, če nabiramo zelo mlade ali pa takoj po dežju, ko so lahko drugačne barve in strukture.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 10. oktober, 2023.
