Lanskega marca je novinarka ruske državne televizije Marina Ovsjanikova prekinila informativno oddajo tako, da je stopila voditeljici oddaje Čas za hrbet in gledalcem pokazala plakat, na katerem je pisalo: »No war. Ustavite vojno, ne verjemite propagandi, tu vam lažejo.« Lagali so seveda o hitri, učinkoviti in upravičeni specialni vojaški operaciji, ki da nikakor ni vojna. Posnetek je obkrožil svet … Marino so te dni obsodili na osem let in pol zapora, v odsotnosti, saj je uspela pobegniti iz države. Ji je pa jasno, da jo lahko za vsakim vogalom, kjerkoli že je, pričaka kdo z novičokom ali čim podobnim. In kljub temu sporoča v Kremelj, da ne priznava krivde, da ne zanika nobene od svojih besed in da je sprejela edino pravo moralno odločitev, za katero plačuje izjemno visoko ceno.
Ne bom seštevala ubitih novinark in novinarjev, ker se število vsak dan povečuje. Ne umirajo samo na bojiščih, temveč povsod, kjer so pač komu napoti. Nedavno so v Savdski Arabiji obsodili na smrt pet napadalcev, ki so pričakali na veleposlaništvu te države v Carigradu kritičnega novinarja Džemala Hašokdžija in ga ubili. Če ne bi bilo svetovnega škandala, bi pač preprosto »izginil« kot mnogi drugi. Nihče pa se ne sprašuje, zakaj ni kaznovan tisti, ki je umor naročil, čeprav se dobro ve, kdo to je.
In vendar, napadi na novinarje so le vrh ledene gore, tisto, kar je spodaj, pa so dolgoletne in sistematične priprave na ureditev, kjer novinarstvo zamenja propaganda. Če bi bilo v Rusiji vsaj nekaj medijske svobode, pogumni Marini ne bi bilo treba vdirati v studio in med poročili opozarjati državljane, da jih Putin vleče v bratomorno vojno. Ker bi to lahko storila v kakšnem drugem mediju. Ampak »drugih« tam ni več, so le prvi, eni in edini zveličavni.
In kje smo mi? Prejšnji teden smo bili spet enkrat slavni – v evropskem parlamentu so obravnavali medijsko zakonodajo, ki nastaja zaradi razmer v Sloveniji med vladavino Janeza Janše. Da se ne bi še kdaj in še kje ponovilo, da bi lahko trenutna vlada rušila nacionalno tiskovno agencijo in okupirala javno RTV, kot se je to dogajalo pri nas. Članice (civilizirane) EU pač morajo zagotoviti svojim prebivalcem, da najvplivnejši mediji (radio, televizija in nekateri osrednji časniki) ne bodo državni, temveč javni, kar pomeni – da se jim zagotovi sistemsko financiranje iz proračuna, neodvisno od tega, kdo je trenutno na oblasti. Da se uredniki in novinarji izbirajo po strokovnosti, ne pa politični pripadnosti, strokovnost pa pomeni, da zmorejo objektivno presojo. Okrog tega bi se dalo na široko pleteničiti, a najbrž ni treba. In še nekaj je pomembno – kdo je lastnik in »podpornik« kakšnega medija. Mora se vedeti. In ni vseeno, komu država namenja sredstva za medijsko pluralnost – tistim, ki v imenu nekakšne demokracije podpihujejo sovraštvo, nezakonitost in laži, vsekakor ne.
Če ne bomo skrajno previdni, bo kredibilno novinarstvo utonilo v poplavi politične in ekonomske propagande, podprte z neobvladljivimi elektronskimi mediji in družbenimi omrežji. Marsikje se je to že zgodilo, ponekod se dogaja. Naj ilustriram – v Rusiji sem živela na koncu ere Gorbačova in med vladavino Jelcina, oba sta po dolgih desetletjih enoumja dopustila medijsko svobodo. Novinarstvo se je dobesedno razcvetelo v vseh medijih in žanrih, užitek je bilo poslušati sočne pogovore in brati poglobljene analize, razbohotil se je iskriv humor. Kmalu po tistem, ko je vajeti prevzel Putin, pa so kritični novinarji, Politkovska je le ena od najodmevnejših žrtev, postali državni sovražnik številka ena in določeni za odstrel. Ni torej treba veliko časa, da iz medijske svobode zdrsneš v orkester velikega vodje – če pihaš v isti rog, si, če ne, te kmalu ni. Zato se je treba brž naučiti (ker veliko državljanov tega zares ne razume), kakšna je razlika med objektivno informacijo, komentarjem na osnovi preverjenih dejstev in z lažmi podloženo propagando.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 41, 10. oktober, 2023.
