Čeprav je naš vsakdanji spremljevalec, je znoj ena najmanj raziskanih telesnih tekočin in o njem vemo vse premalo. Knjiga Sarah Everts The Joy of Sweat skuša to vsaj malo popraviti. Ko preklinjate znojne potočke, ki vam tečejo izpod las, kapljajo z nosa in zoprno mezijo po hrbtu, se spomnite, da je pot pravzaprav dragoceno darilo narave človeštvu – čeprav se potijo tudi drugi sesalci, imajo ljudje od dva do štiri milijone eksokrinih znojnih žlez (žlez z zunanjim izločanjem), desetkrat več kot šimpanzi, na primer – in ker imamo tudi tanjše dlake, pot s kože laže izhlapeva, kar ohlaja telo. V učinkovitosti hlajenja s potenjem smo »supersila,« pravi avtorica. V pradavnini nam je prav ta naša sposobnost ohlajanja omogočala, da smo lovili tudi v najbolj vročem delu dneva, ko so se drugi, bolj dlakavi, manj potni sesalci pregreti zgrudili v senci, in smo bili tako ljudje uspešnejši. Anhidroza, pomanjkljivo znojenje ali nesposobnost znojenja, je lahko smrtno nevarna, na primer zaradi vročinske kapi. Je pa znojenje, tudi če se vam zdi moteče, še vedno manj zoprno kot načini, s katerimi se hladijo nekatere druge živalske vrste – štorklje se pokakajo po nogah, tjulnji se polulajo na skale potem pa v lužico pomočijo trebuh in plavuti.
Dolge gate v vesolju
Nesporno pa drži, da je potenje velika nadloga v vesolju. Ker ni težnosti, znoj ostane na koži, dokler ga ne obrišete. Kar še gre, če ste v vesoljski postaji, ampak zunaj nje … Kar vprašajte astronavte! Nekdanji astronavt Mike Massimino ima izkušnjo iz prve roke: »Znoj v vesolju ne kaplja s telesa, ker tam ni težnosti. … Sprehod po vesolju je pravi športni podvig. Ponavadi traja okrog šest ur in pol, ves čas si v gibanju. Zato se nabere kar precej potu.« Stvar rešujejo s hlajenim perilom – nekakšnimi dolgimi spodnjicami, po katerih so speljane cevi z vodo, ki hladijo. Pod vesoljsko obleko astronavti nosijo tkanine, ki vpijajo znoj, na primer rokavice in vpojni trak okrog glave. Kar pa včasih še vedno ni dovolj – Mike se spominja, kako je znoj nekoč zašel v kapo z vgrajenimi slušalkami in mu povzročil težave pri komunikaciji.
V vesoljski postaji voda visi v zraku, da bi preprečili kondenzacijo, jo morajo zbirati. S potenjem in dihanjem se je nabere okrog liter in pol na osebo na dan, to je polovica vse nabrane vode. Druga polovica je urin. Vso zbrano tekočino očistijo in reciklirajo v pitno vodo. Na zdravje!
Kdo se bolj poti?
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.
