Pnevmokokne okužbe povzroča bakterija Streptococcus pneumoniae (pnevmokok). Obstaja okoli sto serotipov te bakterije, zaradi njih pa lahko zboli vsak, pojasnjuje predsednik združenja družinskih zdravnikov Aleksander Stepanović. »Najbolj ogroženi so majhni otroci, kronični bolniki in starejši ljudje. Pri majhnih otrocih se okužba kaže kot vnetje srednjega ušesa, pri malo večjih kot vnetje sinusov, pri odraslih pa kot pljučnica. Lahko pride tudi do vdora pnevmokokov v druge dele telesa, kjer sicer ni bakterij. Okužijo lahko kri ter povzročijo vnetje pljučne mrene in možganske ovojnice (meningitis). Takrat govorimo o invazivni pnevmokokni bolezni, ki ima lahko zelo hude posledice.«
Bolezen je lahko tudi usodna. Spnevmokoki se vsako leto pri nas okuži okoli 10.000 ljudi. V bolnišnici jih konča okoli 20 odstotkov. In od teh, ki jih sprejmejo v bolnišnice, jih okoli 20 odstotkov potrebuje intenzivno nego. Med tistimi, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici, je smrtnost od deset- do 15-odstotna, v intenzivni obravnavi pa umre več kot 30 odstotkov bolnikov s pnevmokokno okužbo. V intenzivni enoti zdravijo bolnike zaradi bakterijske pljučnice in pnevmokoknega gnojnega meningitisa. Največkrat so to starejši in kronični bolniki. Sladkorni bolniki, denimo, so v trikrat večji nevarnosti, da bodo zboleli za pljučnico, v primerjavi z zdravim odraslim. Pri ljudeh s srčno-žilnimi obolenji je ta nevarnost štirikrat večja, pri bolnikih s kronično obstruktivno pljučno boleznijo pa celo devetkrat.
Če smo zboleli, se moramo čim prej začeti zdraviti z antibiotiki. Dlje ko odlašamo, več je nevarnosti za zaplete. Še posebej hitro pa je lahko usodna invazivna oblika bolezni. Pri bolniku z meningitisom, denimo, je lahko usodna že ena ura zamude.
V domovih za starejše občane se zato diagnoze pnevmokokna pljučnica še posebej bojijo. Tako rekoč vsi varovanci spadajo v najbolj ogroženo skupino. Povprečna starost je 86 let, med njimi pa je okoli 80 odstotkov takšnih, ki so gibalno ovirani in zato še težje skrbijo za zdravje, kronične bolezni pri varovancih pa so tako rekoč pravilo. Cepljenje proti pnevmokokni okužbi zato v domovih za starejše vidijo kot izjemno pomembno preventivo za njihove varovance.
Podporno kampanjo cepljenju z naslovom Naj ti ne vzame sape načrtujejo tudi v Društvu pljučnih bolnikov, saj pljučnica za te bolnike pomeni veliko zdravstveno nevarnost. »Pljučnica lahko povzroči veliko več kot teden ležanja v bolnišnici, pri meni se je začelo z gnojno angino, ta je prešla v pljučnico, a sem imela srečo, ker sem bila pred tem športnica,« pove Ana Ivanuša iz društva.
S pnevmokoki se lahko okužimo večkrat že zato, ker je več kot sto sevov te bakterije. Cepljenje je zato še toliko bolj priporočljivo. »Cepiti se moramo samo enkrat, cepljenje pa je varno in dobri dve tretjini cepljenih zaščiti pred okužbo. S tem se lahko izognejo tudi morebitni hujši obliki bolezni in zdravljenju v bolnišnici,« poudari Aleksander Stepanović.
Cepivo je v uporabi že 30 let. Gre za mrtvo cepivo, ki je na tržišču že 30 let. Po študijah so stranski učinki redki in blagi – bolečina na mestu vboda, otekanje, glavobol. Alergična reakcija, ki je lahko nevarna, je izjemno redka. Na pomisleke o tem, da bi se cepili, potem pa zboleli za pnevmokokno okužbo, dr. Jereb odgovarja: »Možnosti, da bi se okužili zaradi cepljenja, ni nobene. Lahko pa še vedno zbolimo za sevom, ki ga v cepivu ni. So pa v njem mrtvi delci vseh najnevarnejših sevov, ki povzročajo invazivno obliko bolezni. Zato cepljenje ščiti pred najpogostejšimi sevi pnevmokoka ter – še posebej pomembno – pred težko obliko pnevmokokne bolezni.«
Vse, še posebej pa tiste bolj ogrožene, zato zdravniki toplo vabijo, da se proti pnevmokoku cepijo še pred sezonskim vrhom te bolezni. Cepiva je dovolj, dobite pa ga pri osebnem zdravniku. Več ljudi ko se bo cepilo, bolj bomo vsi zaščiteni pred to boleznijo. Za kolektivno imunost je namreč potrebna od 80- do 85-odstotna precepljenost.
Revija Janašt. 44, 2.11.2022