Srčna kap, je bila uradna razlaga iranske oblasti. Družina umrle mlade Kurdinje, ki pravi, da je bila Mahsa zdrava punca, verjame, da je po nekaj dneh v komi umrla zaradi poškodb, ki jih je dobila, ko jo je policija pretepla. Tako misli tudi ves Iran. In ves svet. Mahsa je umrla nasilne, boleče smrti zaradi pobeglega pramena las.
Zdaj umirajo tudi protestniki, ki že več kot mesec dni protestirajo na iranskih ulicah. V silovitih vsakodnevnih spopadih s policijo padajo nove žrtve. Uradnega števila ne vemo, neuradno jih je po ocenah nevladnih organizacij več sto. Na stotine ljudi je bilo tudi aretiranih. Vendar prav nič ne kaže, da nameravajo protestniki odnehati.
V znak solidarnosti z iranskimi ženskami ljudje protestirajo tudi v številnih mestih po vsem svetu.
Naj mi nekdo poda škarje. »Ženske, življenje, svoboda!« vzklikajo protestniki. Ženske javno sežigajo osovražene naglavne rute. Nekatere so si iz protesta odstrigle lase. To javno samostriženje je pritegnilo pozornost vsega sveta. Švedska evroposlanka Abir Al-Sahlani si je čop odrezala kar v parlamentu v Strasbourgu. In potem je rekla, ženske, življenje, svoboda. V francoskem parlamentu so poslanci z minuto molka počastili spomin na Iranke in Irance, »ki so z življenji plačali svoj boj za svobodo«. Več kot petdeset znanih Francozinj je na Instagramu objavilo posnetke, ko si strižejo lase, med njimi igralke Juliette Binoche, Isabelle Huppert, Isabelle Adjani, Marion Cotillard.
V Veliki Britaniji se je protestno ostrigla Nazanin Zaghari-Ratcliffe, ki se je pred kratkim vrnila iz iranskega zapora – z izmišljeno obtožbo so jo aretirali, ko je šla z nekajmesečno hčerko obiskat svojo družino v Iranu, izpustili pa šele po šestih letih, ko je Britanija Iranu plačala star dolg, s katerim Nazanin ni imela nobene zveze.
V Belgiji se je ostrigla zunanja ministrica Sophie Wilmès.
V Rimu obiskovalci Maxxija, muzeja sodobne umetnosti in arhitekture, puščajo lase v prozorni škatli, ki jo bodo pozneje odnesli na iransko ambasado.
Upor žensk v Iranu – čeprav jih na ulicah podpirajo tudi moški – je medtem dobil ime, iranska feministična revolucija. In v tej revoluciji seveda sploh ne gre za naglavne rute, to je bila zgolj iskra, ki je zakurila ogenj, No, bolj požar.
Na ramenih žensk. Protestirajo tako moški kot ženske, a jeklena hrbtenica tokratnega upora so ženske. Iranke nikoli niso bile krotke, vodljive ovčke, zgodovina njihove državljanske nepokorščine in aktivizma sega stoletja nazaj. Veliko vlogo so odigrale tudi leta 1979 v uporu, ki je spodnesel šaha in na oblast pripeljal verske voditelje, ti so s svojo interpretacijo Korana ženskam vedno bolj ožili življenjski prostor in omejevali svoboščine. Zdaj že tretja generacija Irancev okuša življenje v državi, ki ji je preostanek sveta obrnil hrbet, krepko občutijo tudi posledice sankcij, ki jih je leta 2018 izsilil Donald Trump. Iranska mladina ne more potovati po svetu, niso ji dostopne dobrine, ki so za njihove vrstnike samoumevne. Namesto tega imajo vrsto prepovedi in brutalno policijo za moralo, ki kaznuje za najmanjši prekršek. Oblačenje, vedenje in odnosi med spoloma, vse to je strogo regulirano. Pri tem se sklicujejo na Koran, toda v zgodnjem islamu ni bilo nobene policije za moralo, vse to je iznajdba poznejših vladarjev.
Bo upor žensk kaj spremenil? Zahod ne more narediti dosti več kot to, da Irankam pokaže svojo moralno podporo. Vse drugo je pa odvisno od žensk.
Itak.
Revija Janašt. 44, 2.11.2022
