Na začetku prejšnjega stoletja so antropologi v Združenih državah Amerike še imeli možnost opisovati izkušnje in navade, odnose in oblike preživetja nekdanjih prebivalcev celine. Le nekaj desetletij pozneje so že bili pozabljeni zaradi hitrega razvoja tehnologije, znanosti in trgovine.
Eden takšnih znanstvenikov je bil Gilbert Livingstone Wilson. Raziskoval je indijansko pleme Hidatca. Tam je spoznal žensko z imenom Maxidiwiac ali Bivolja ptica. Živela je med letoma 1839 in 1932. Njen obraz je še lahko ujel na eno od črno-belih fotografij. Predvsem pa je bistroumna ženska znanstveniku do potankosti opisala načine vrtnarjenja, spravila pridelka, orodje in pripomočke ter zakonitosti pridelave hrane na zemlji nekdanjih prebivalcev. Le ugibal je lahko, koliko generacij in izkušenj je bilo povzetih v njenem opisu. Danes je ta dokument neprecenljive vrednosti.
Iz Wilsonovega dela in opisa Bivolje ptice o agrikulturi Indijancev je mogoče razbrati, kako pomembne rastline so bile koruza, fižol in buče, ob tem pa še tobak in druga zelenjava. Ena od indijanskih legend tudi pravi, da so prav te tri rastline, ki so jih pogosto imenovali kar tri sestre, zrasle na grobu mitološke pramatere ter pomagale nahraniti in preživeti njene otroke, ki jih je morala ob smrti zapustiti.
Od zgodovine in mitologije se preselimo na vrt. Sorodstvo koruze, fižola in buč je torej znano že dolgo in vse tri že dolgo gojimo, ne da bi se sploh zavedali, da so prišle k nam v 16. stoletju iz Novega sveta. Tako kot paradižnik in še nekatere rastline pri nas zelo dobro uspevajo.
Sožitje treh rastlin
Preprosta razlaga sožitja teh treh rastlin je naslednja: koruza je osrednja rastlina, ki s svojimi krepkimi stebli daje oporo visokemu fižolu. Ta koruzi pomaga v tleh, kjer se okrog njegovih korenin sprošča dušik, potreben za uspešno rast koruze. Fižol ga pridobi iz zraka. Hkrati ne »obremenjuje« ali poškoduje koruznega stebla, temveč mu daje dodano stabilnost. Buča, tretja rastlina v harmonični skupnosti, z velikimi listi sosedama pokriva zemljo in tako zadržuje vlago. Varuje pred poletno izsušitvijo, saj naj bi zadrževala kar 80 odstotkov vlage. Obenem njeni listi preprečujejo plevelu, da bi se razrasel. Koristi so torej vzajemne, rastline si med seboj pomagajo, ne da bi si omejevale razvoj in rast.
Današnja vrtnarska praksa
Od tod naprej so pomembne izkušnje in vrtnarska praksa. Sorte vseh treh rastlin so se skozi desetletja požlahtnile, pridobile so nove in drugačne lastnosti, kot so jih imele pred več kot sto leti. Zdaj rastejo v različnih delih sveta, kjer pod vlivom lokalnih klimatskih in drugih razmer uspevajo na svoj način.
V desetletjih so bile napisane obširne razprave o njihovem sorodstvu. Dodajale so se različne sorte, nekateri so koruzo zamenjali za sončnice, drugi so se posvetili iskanju tistih sort buč, ki rastejo v širino in se z viticami utrdijo na zemljo. Bolj kot velike buče so primerne tiste z manjšimi plodovi. Vrtnarji so se posvetili razdaljam med rastlinami, sajenju v kroge ali vrste ter razmikom med sadikami. A osnova ostaja enaka. Tri rastline so še naprej uglašene sestre na vrtu.
Več v Zarji št. 15, 10.4. 2018
