Tudi če svojega otroka vzgajate intuitivno, je dobro poznati vsaj osnove razvojnih obdobij. je S takšnim znanjem lažje razumemo marsikatero otrokovo obnašanje in ga posledično lahko bolje usmerjamo v življenju. »V vsakem razvojnem obdobju so trenutki, ki pomagajo otroku napredovati oziroma se razviti. Pomembno pa je, s kakšnimi izkušnjami so ti trenutki zaznamovani. Vse izkušnje se nam nalagajo v možganih, možgani pa na njihovi podlagi ustvarjajo zgodbo o nas samih: kako je treba reagirati v določenih situacijah, kako se spoprijemamo z novimi izzivi, koliko obremenitve prenesemo brez posebne škode, kako poiščemo rešitve, ali smo se naučili prevajati naša čustva v besede in tako vzpostaviti povezavo med tem, kar se dogaja v našem telesu in našem umu ...,« je povedala strokovnjakinja in ob tem poudarila, da se moramo zavedati, da imajo možgani svoj ritem razvijanja, ki ga ne moremo prehitevati. »Spoznavanje tega nam lahko prihrani marsikatero misel, ali bo sploh kdaj bolje. Zato moramo norme in pravila tolikokrat ponoviti. Otroci se ne rodijo že z zavestnim občutkom, kaj vse velja v družini in v družbi.«

Obdobje dojenčka in malčka (1–3 let): večni upornik

Otroci so od prvega do tretjega leta starosti v obdobju, ki bi ga lahko poimenovali tudi »obdobje zagnanega znanstvenika, večnega upornika in modrijana«. Dobrodošlo je, da otroku pri tej starosti omogočamo primerne priložnosti, spodbude in prostor, da se razvijajo naravne oblike gibanja. Več gibanja mu omogočimo, bolj se razvijajo sinapse v možganih. Vedenje, ki ga pri otroku do enega leta ne smemo prezreti, a moramo znati nanj pravilno odreagirati, je: »Do enega leta otrok zelo rad meče stvari na tla; to ni njegova trma ali nagajanje, ampak eksperimentiranje, ali predmet še vedno obstaja, ko mu izgine izpred oči, rad posluša zvok ropota, uči se vzroka in posledice. S tem razvija zaznavne in motorične sposobnosti. Ker vsega res ne sme metati, mu raje namesto popolne prepovedi ponudimo predmete, ki jih pa lahko meče. Poleg tega otrok v prvem letu začne namerno posnemati početje staršev. Zato mu je treba pri tej starosti zagotoviti, da ga ne motijo zvoki televizije, da se lahko osredotoča le na eno stvar. Preveč dražljajev iz okolja ga naredi nemirnega.«

Dvoletniku morate dovoliti, da se sezuje sam!

Pri dveh letih začne otrok usvajati govor, pri čemer mu pomagamo z branjem knjig, opisovanjem slikanic. »Otrok bo iskal in želel vedno več našega odziva, razlage. Kadar vas otrok potrebuje, bodite tam zanj, prisluhnite mu, odložite telefon ali druge naprave in mu dajte čas. Dvoletnik se tudi začne zavedati, da je samostojno bitje, da ni popolnoma odvisen od staršev in da lahko kaj narediti tudi sam. Da želi narediti kaj sam. In resnično ne želite zamuditi tega, ko otrok reče: 'Bom sam.' Če mu ne omogočamo samostojne izkušnje, ga delamo odvisnega od nas. Kratkoročno res hitreje naredimo stvari, dolgoročno pa ustvarjamo človeka, ki ne bo znal poskrbeti zase, ki ne bo imel delovnih navad, ki mu bo tuje pospravljanje, doprinos v skupno dobro. Po navadi starši želimo, da začne v najstništvu mladostnik pospravljati, a veliko je odvisno od tega, kakšne delovne navade smo mu vcepljali v glavo že od malega. Če mu dotlej ni bilo treba, zakaj bi moral potem?«

Več v Zarji št. 48, 28.11.2017