Svetovna zdravstvena organizacija opozarja na resnost problema, saj bo do leta 2020 depresija predvidoma drugi najpogostejši vzrok za invalidnost (za srčno-žilnimi boleznimi) oziroma nesposobnost za delo. Že danes je znano, da je ta psihična motnja ena najpogostejših. Po podatkih kar 121 milijonov ljudi po svetu oziroma kar pet do deset odstotkov populacije trpi zaradi depresije. To za Slovenijo pomeni med 100.000 in 200.000 ljudi, kar je skrb vzbujajoča številka. V Evropi za depresijo menda trpi okrog 60 milijonov ljudi, od tega 33,4 milijona za hudo motnjo. Za mnoge bolnike je depresija kronična in ponavljajoča se bolezen. Skoraj tretjina bolnikov s hudo obliko motnje je depresivnih še po enem letu, ena desetina pa je takih, ki so bolni več kot pet let.
Splet različnih vzrokov
Medicina danes za mnoga vprašanja v zvezi s človekovimi psihičnimi motnjami ne pozna odgovorov. Hkrati pa se z razvojem genske tehnologije odkrivajo zamotane skrivnosti delovanja našega organizma, ki nakazujejo, kaj lahko takšno motnjo povzroči ali vpliva na to, da nastane. Za depresijo ni enega samega vzroka, temveč je nastanek bolezni odvisen od genetskih, biokemičnih, okoljskih in psiholoških vzrokov, ki vplivajo tudi na razvoj bolezni. Znanost je do zdaj ugibala, da je glavni vzrok za bolezen v delovanju tako imenovanih nevrotransmiterjev oziroma živčnih prenašalcev. Na tej teoriji je v preteklih dveh desetletjih slonelo precej »ohlapno« zdravljenje z antidepresivi.
Čeprav so ta zdravila pomenila velik napredek v zdravljenju, so pokazala tudi svoje omejitve, recimo pozen začetek delovanja ali da niso bila (dovolj) učinkovita pri vseh bolnikih. Novejši antidepresivi so sicer varnejši in imajo manj neželenih učinkov kot starejši, vendar se ti vseeno lahko pojavijo kadar koli med zdravljenjem. Ker so ti neželeni učinki antidepresivov zelo moteči, jih bolniki nehajo jemati. Vzrok za mnogo neželenih učinkov je, da zdravila vplivajo tudi receptorje, ki niso povezani z depresijo. Bolniki imajo težave z meglenim vidom, vrtoglavico, driskami ali zaprtjem, s suhimi usti, z motnjami v spolnosti, glavoboli, motnjami spanja, utrujenostjo, s pridobivanjem telesne teže, povečanim potenjem.
Bolniki so povedali, da jih od vsega naštetega najbolj motita dva neželena učinka: pridobivanje teže in motnje v spolnosti. Pridobivanje teže oziroma povečan apetit je pogost neželeni učinek starejših antidepresivov (ki se počasi opuščajo) iz skupin zaviralcev monoamina oksidaze (izokarboksazid, fenelzin, tranilcipromin) in tricikličnih antidepresivov. Poleg tega je povečana telesna teža pri teh bolnikih pogosto eden od vzrokov za nastanek sladkorne bolezni tipa 2.
Pomen biološke ure
»Potrebujemo zdravilo, ki bo učinkovito, ki bo delovalo dovolj hitro in zmanjševalo nevarnost ponovitve, hkrati pa ne bo vplivalo na druge telesne funkcije. Z dosedanjimi antidepresivi, ki so sloneli na slabšem poznavanju bioloških procesov v človeškem telesu, to ni bilo mogoče,« je povedal Sidney H. Kennedy, dr. med., profesor psihiatrije na univerzi v Torontu. Zato so nova dognanja toliko bolj dobrodošla. V nekaj raziskavah so znanstveniki ugotovili, da na nastanek in razvoj depresije verjetno vplivajo tako imenovani cirkadiani ritmi. Če so ti ritmi moteni, se lahko razvije depresija. Očitno pa vplivajo tudi na to, kako hudi bodo znaki bolezni.
Cirkadiani ritmi niso nekaj novega. Medicina jih pozna že precej let. Gre za ritme, ki jih uravnava naša biološka ura v 24-urnem zaporedju. Vplivajo na mnogo aktivnosti v našem telesu, na delovanje možganov, izločanje hormonov, obnavljanje celic, razpoloženje in seveda spanje. Tako, na primer, nam biološka ura s cirkadianimi ritmi pove, kdaj je čas za spanje in kdaj je čas za vstajanje. Tako lahko razložimo vpliv svetlobe na naše oči. Če nam kdo v spanju sveti na oči, se to kaže skozi biološko uro in povzroči, da se zbudimo. Biološka ura je namreč odvisna od dnevnih sprememb svetlobe, kar razloži povečano depresivnost ljudi na severu naše poloble v zimskem času, ko dnevne svetlobe skoraj ni. Če so torej ti ritmi moteni, je motena cela vrsta procesov v telesu. Posledice so različne, od tega, da smo čez dan utrujeni in manj učinkoviti, do tega, da imamo moten tudi ritem spanja. Vse to so tudi glavni znaki depresije, zato so znanstveniki pomislili, da bi raziskali, ali so prav motnje cirkadianih ritmov povezane z nastankom in razvojem depresije. Ugotavljajo, da sta ta dva procesa med seboj tesno povezana.
Če medicina pozna vzrok za nastanek bolezni ali če odkrije mehanizem, ki sproži nepravilnosti v delovanju, lahko za to razmeroma hitro najde zdravilo. Tako so v psihiatriji razvili povsem nova zdravila, ki učinkujejo tako, da »popravljajo« sistem cirkadianih ritmov in s tem odpravljajo vzroke za nastanek bolezni. Tako so razvili prvi melatonergični antidepresiv agomelatin (valdoxan), ki učinkovito zdravi depresijo, hkrati pa nima takih neželenih učinkov kot dosedanji antidepresivi. V nekaterih evropskih državah (na primer v Nemčiji) ga že uporabljajo za zdravljenje hudih depresij pri odraslih, v Sloveniji pa ga bodo bolniki predvidoma lahko dobili to zimo.