Najsi bo v službi, ljubezni ali v vsakdanjem življenju – sprejemanje neuspeha ni nikoli lahko. Vendar se je tudi s porazi mogoče uspešno spopasti in jih na koncu celo obrniti sebi v prid. Tovrstne izkušnje nas namreč krepijo, le vedeti moramo, kako se zoperstaviti njihovim negativnim posledicam.
Naša družba je usmerjena tako, da je zmagovalec deležen vse pozornosti, za poraženca pa ostaja bore malo. A pri tem pogosto pozabljamo, da je tudi junak današnjega dne, najsi je njegov dosežek še tako bleščeč, še včeraj doživljal tudi neuspehe. In doživljal jih bo tudi jutri. Kajti porazom se nihče ne izogne; čakajo nas tako v ljubezni kot v službi in vsakodnevnem življenju.
Neuspeh je izkušnja, ki jo spoznamo zelo kmalu – že v otroštvu. Ni pomembno, ali je bila to zmaga na šolskem krosu, ki smo jo na tihem pričakovali, potem pa smo pristali šele nekje na repu, ali nam je drugo dekle »ukradlo« najlepšega soplesalca v plesni šoli ali je na risarskem tečaju več pozornosti in pohval kot naš izdelek požela neka druga risba … Tudi če se vse našteto zdi iz časovne oddaljenosti kot zgolj otročarije, je tukaj vendarle še boleč občutek, da je naša velika srednješolska ljubezen ostala povsem prezrta. Ali pa nam ni uspelo zbrati dovolj točk za vpis na želeno fakulteto. Ko se po vsem tem zgodi, da je naša nepriljubljena sodelavka požela pohvale ali je celo napredovala, je to trenutek, v katerem izkušnja poraza že davno ni več nova. Prav vsi imamo izkušnje z izgubljanjem, porazi, neuspehi. Kar pa seveda prav nič ne olajša občutka prizadetosti, ki nas zmeraj znova potre. In naša samozavest trpi prav vsakokrat.
Ne rečemo zaman, da je prava umetnost vedeti, kako izgubljati, kajti le redki so, ki znajo suvereno obvladati položaj poraženca. Bistvo te sposobnosti je, da znamo s porazom živeti in iz tovrstne »porazne« izkušnje celo priti okrepljeni. Kako?
Priznajte si poraz
Neuspehi so boleča reč. Ne zatirajte svojih čustev in si prizadetost tudi priznajte. Seveda se morate izogibati skrajnostim. Stavki, kakršen je: »Meni nikoli nič ne uspeva!«, so neumestni. Prav tako ni prav, če porazu zmanjšujete pomen in rečete: »Ah, saj mi sploh ni bilo mar za to!« Poskusite biti kolikor le morete objektivni. Seveda ste si želeli biti opaženi na zabavi, biti izvoljeni v svet staršev, želeli ste si nove službe … – a bodimo realni in priznajmo: zmage so precej redkejše kot porazi. In tokrat pač žal ni uspelo. Čas je, da natančno premislite o razlogih za neuspeh in pripravite načrt sprememb za v prihodnje.
Kdor izgubi, nikakor ni zguba
V naši tekmovalno usmerjeni družbi je navadno vsa pozornost namenjena zmagovalcu – najsi bo to v politiki, športu, gospodarstvu, v svetu zabave ali na bolj vsakodnevnih področjih dokazovanj. Vendar ne smemo pozabiti, da poraz sam po sebi ne pomeni absolutne vrednostne opredelitve poražencev. Če ponazorimo: mama, ki je s svojimi piškoti najbolj navdušila na srečanju otrok in staršev v vrtcu, še zdaleč nima boljšega značaja kot poražene mame – je le boljša kuharica. Tekmovalka, ki vas je premagala v dobrodelnem teku, je le bolje pripravljena od vas, ni pa nujno boljši človek. Vsekakor ne samo zato, ker vas je premagala. Kdor je poražen, še zdaleč ni zguba. Prav nasprotno. Tudi tisti, ki ne zmaga, je lahko ponosen nase, saj je poskusil in se udeležil neke družbene aktivnosti oziroma je sprejel izziv. Zato glavo pokonci, tudi kadar ne zmagate in ste »le« sodelovali.
Spoznajte svojo pravo nadarjenost
Kdor nenehno doživlja poraze in neuspehe, se najverjetneje dokazuje na napačnem področju. Nikar ne bodite zagrizen borec, kjer ne dosegate uspehov, temveč poskusite raje še drugod. Bodite pogumnejši pri eksperimentiranju, poskusite kaj novega, dokler ne prepoznate svojih pravih prednosti, vrlin in daru. Naj ponazorimo: če ste ljubitelj glasbe, vaš glas pa pri petju ne zveni posebno prijetno, se pač lotite igranja inštrumenta. Če pa tudi tukaj ne bo zadovoljivih dosežkov, se pogumno zazrite še dlje, na povsem nova področja. Morebiti imate dar za pisanje? Poskusite s sestavkom za interni časopis vašega društva. Mogoče pa boste, če poskusite, odkrili, da je v vaših rokah skrit talent za ročno delo. Morda za slikanje. Potrudite se in najdite področje, na katerem ste najbolj nadarjeni.
Porazi so le redko »totalni«
Preden ste si priznali neuspeh in se popolnoma predali, je bilo zagotovo tudi nekaj delnih uspehov. Prav vsak dosežek, naj se zdi še tako majhen, je dobrodošel obliž za ranjeno samozavest. Denimo, da ste sodelovali na fotografskem natečaju in ste veliko časa posvetili iskanju motiva ter izdelavi tehnično čim boljše fotografije, deležni pa niste bili niti tolažilne nagrade. Vaše razočaranje je veliko in seveda tudi povsem razumljivo. A s sodelovanjem ste vendarle tudi pridobili: tehnične izkušnje, nov, »fotografski« pogled na okolico, zavzetost. Tudi v tem tiči razlog za zadovoljstvo.
Ni dovolj samo zmagati
Zmaga ni edino, kar šteje v življenju. Zavedati se moramo, da ima vsaka zmaga svojo ceno in da niti največji zmagovalci niso zmeraj in samo uspešni. Pot k zmagi je tlakovana tudi z neuspehi: kdor hoče biti uspešen, mora biti pripravljen tudi na poraz. In bilo bi škoda, če bi nam neizbežni porazi zagrenili sladek okus zmage. Cena za dalj časa trajajoč uspeh, za »jahanje na valu zmage«, je namreč nemalokrat zelo visoka: doping med športniki ali medijska slava na račun izgube osebne sreče, toda tudi marsikatera bolj vsakdanja pot – npr. poklicna kariera – je tlakovana z izdanim prijateljstvom, zahrbtnimi spletkami, izgubo osebne sreče. Zato je treba dobro pretehtati ceno žrtvovanega in jo primerjati s tem, kar bo prinesla zmaga. Ta tehtnica pa mora znati tehtati tudi neizmerljive vrednosti: družinsko srečo, prijateljstvo, zdravje, poštenost in še kaj, brez česar uspeh ni prava zmaga. (jz)
