Anita Mitchell je bila stara 41 let, ko se je nenadoma začela slabo počutiti. Bila je ves čas utrujena, pogosto jo je bolelo v trebuhu. Tudi prebava ji je začela nagajati. Ko je opazila kri v blatu, se je prestrašena odpravila k zdravniku. Potolažil jo je, češ da so samo hemoroidi. A niso bili. Anitine težave so se nadaljevale. Vsak dan se je počutila slabše in kolonoskopija je pokazala, da ima raka debelega črevesa.
Žal ni bil več omejen, temveč se je razpasel po bezgavkah. Tudi v jetrih je imela sedem tumorjev. Po klasifikaciji je bil rak v četrtem stadiju. Za njim ni nobenega več. Zdravniki so ji predlagali takojšnjo operacijo. Odstranili so ji skoraj pol metra debelega črevesa, poleg tega pa tudi nekaj bezgavk in en jajčnik. Tumorjev v jetrih ni bilo mogoče izrezati, ker so bili preveliki in preveč raztreseni. Sledilo je zdravljenje s kemoterapijo s kombinacijo bioloških zdravil in kemoterapevtikov. Zdravljenje je učinkovalo. Po nekaj mesecih so se tumorji v jetrih toliko skrčili, da je bila operacija mogoča. Kirurgi so ji izrezali tri tumorje, preostale pa so uničili s posebno tehniko z uporabo elektrike (radiofrekvenčna ablacija).
Anita je po tej operaciji bolj počasi okrevala. Imela je težave pri hranjenju, toda v dveh mesecih si je toliko opomogla, da je lahko znova dobila kemoterapijo. S tem zdravljenjem so želeli zdravniki odstraniti vse preostale rakave celice, ki so se morda še zadrževale kje v telesu. Ko se je zdravljenje končalo, pa je še kakšno leto dni jemala zdravila.
Danes je Anita spet zdrava ženska. Odkar so ji odkrili bolezen, je minilo natanko pet let. Anita je postala ambasadorka za ozaveščanje ljudi. Prizadeva si predvsem za zgodnje odkrivanje raka. Čeprav se je sama bojevala s precej nevarnejšo »pošastjo«, rakom v razviti, napredovali fazi, hoče opozoriti, da imamo vsi veliko več možnosti za preživetje, če smo pozorni na znake bolezni in če gremo pravočasno k zdravniku.
Pomen družinske obremenjenosti
Opisana zgodba se je sicer res zgodila v ZDA (Seattle), vendar bi se prav lahko tudi pri nas. Anita je imela očeta, ki je zbolel za rakom debelega črevesa, ko je bila še otrok. Njen oče je bolezni podlegel, ko je bila stara 16 let. Vendar se nihče v njeni družini ni spraševal, kako bi lahko očetova bolezen vplivala na otroke oziroma ali očetova bolezen pomeni, da so otroci bolj ogroženi. Strokovnjaki poudarjajo, da je pri svojcih bolnikov, ki so imeli kolorektalni rak, izredno pomembno, da gredo dovolj zgodaj na preiskave in da na svoje zdravje ves čas pazijo in ga nadzorujejo. Ugotavljajo namreč, da so potomci bolnikov s to boleznijo v večji nevarnosti, da zbolijo tudi oni. Anita sama pa se pri svoji materi prej nikoli ni niti pozanimala, zaradi katere bolezni je umrl njen oče.
Program SVIT
V Sloveniji je bil v zadnjem času uveden presejalni program za zgodnje odkrivanje raka debelega črevesa in danke, imenovan SVIT. Strokovnjaki so ob uvajanju napovedali, da lahko program reši življenje med 200 in 300 ljudem. Kot smo izvedeli, so samo v nekaj mesecih odkrili kar precej bolnikov v zgodnejši fazi bolezni, precej pa je bilo tudi bolnikov z napredovalo boleznijo. Kakor pri vseh rakih je tudi za kolorektalnega značilno, da na začetku ne povzroča nobenih težav. Raste počasi, večinoma nekaj let. Sprva nastanejo na sluznici debelega črevesa nekakšni izrastki, polipi, ki se lahko potem prelevijo v rakavo tvorbo. Če pri kolonoskopiji zdravniki naletijo na polip oziroma več polipov, jih sočasno odščipnejo.
Prebava z odvajanjem blata je v marsikateri kulturi stvar, o kateri se ne govori. Ljudje se tega pomembnega dela človeškega življenja (in zdravja) sramujejo in o težavah neradi govorijo tudi svojim zdravnikom. Če se zgodi, da se prebava nenadoma spremeni, če se začneta menjavati driska in zaprtje, če postane blato na primer tanjše, posebno pa če v njem opazite kri, je o tem nujno treba povedati zdravniku. Najbrž se ne bo zgodilo nič dramatičnega. Zdravnik bo naročil preiskavo blata, da bi ugotovil, ali je v blatu kri. Ta je največkrat posledica hemoroidalne bolezni, precej redkeje pa je lahko tudi kolorektalni rak. Ker tega zdravnik iz izvida še ne bo mogel ugotoviti, vas bo poslal na kolonoskopijo. Pri tej preiskavi specialisti s posebno kamero, s katero vstopijo skozi zadnjik v črevo, pregledajo črevesje. Če naletijo na novotvorbo, delček odščipnejo. Iz odščipnjenega tkiva lahko ugotovijo, za kakšnega raka gre. Iz tako imenovane biologije celice bodo ugotovili vrsto raka, s tem pa bo že določen način zdravljenja. Glede na to, kakšne so rakave celice, kako se vedejo, je namreč veliko lažje najti način, kako jih zaustaviti.
Anitina zgodba (najdemo jo na spletnih straneh www.endcoloncancernow.org), ki opozarja, kako pomembno je zgodnje odkrivanje raka, ima še vsaj en dober nauk: dokazuje, da je mogoče obvladati tudi tumorje v jetrih, metastaze, o katerih je marsikdo še danes prepričan, da so usodne. Nova zdravila, ki so na voljo, lahko tumorje (ali en sam tumor) toliko zmanjšajo, da jih je mogoče odstraniti. Za Anitino bolezen bi še ne tako davno zdravniki zgolj zmajali z glavo, češ, ne moremo ji več pomagati.
Zgodba z biološkimi zdravili
Nedavno se je v Chicagu končal kongres ameriškega združenja za klinično onkologijo (ASCO), ki je postal že svetovnih razsežnosti, saj se ga udeležujejo klinični onkologi z vsega sveta. Tudi letos se je v Chicagu zbralo več kot 30.000 strokovnjakov z vseh celin. Znova so poudarjali, da je čedalje bolj jasno, da rak ni ena sama bolezen, marveč ga je treba razumeti na ravni celice in tam se ga je treba tudi lotiti. To pomeni, da je treba najprej videti, kako se celice spreminjajo, kaj se dogaja s posameznikovimi geni, kakšni receptorji so na površini njihovih celic in podobno. Z ugotavljanjem biomarkerjev danes zdravniki ponudijo bolniku prilagojeno zdravljenje. Biomarkerjev je zelo veliko, medicinski strokovnjaki pa vsako leto odkrijejo nove.
Eden takih je KRAS, gen, ki je v vseh tumorskih celicah in ima pomembno vlogo za njihovo rast in razvoj. Medicina biomarker KRAS pozna že nekaj časa, z novejšimi raziskavami pa je ugotovila, da bi lahko s tem genom uspešneje zdravili bolnike z napredovalim rakom debelega črevesa in danke. KRAS je povezan s posebno beljakovino, faktorjem epidermalne rasti (EGF). To je beljakovina, ki spodbuja rast celic v normalnem tkivu sluznice oziroma vrhnje plasti tkiva ali organov. Ta beljakovina je pri tumorskih celicah pogosto preveč izražena, med drugim tudi pri celicah raka debelega črevesa in danke. Ko se druge beljakovine vežejo na EGF, se tumorske celice hitreje delijo in rastejo. Zato je treba zaustaviti faktor epidermalne rasti (EGF), pri čemer imajo pomembno vlogo sodobna, biološka zdravila. Nekateri so jim na začetku pripisovali le kratkotrajen uspeh, češ da so muha enodnevnica, ki se ne bo obnesla. A so se zelo zmotili. Tarčno oziroma biološko zdravilo, ki sodi med monoklonalna protitelesa – imenuje se cetuksimab (Erbitux) –, je zelo uspešno pri zdravljenju bolnikov z izraženim biomarkerjem, nespremenjenim genom KRAS. Na ASCU so predstavili podatke, po katerih v številnih državah bolnike z metastatsko obliko raka debelega črevesa in danke testirajo na biomarker KRAS. Tako je tudi v Sloveniji.
Nespremenjeni biomarker KRAS ima približno 60 odstotkov bolnikov z napredovalim rakom debelega črevesa in danke. Po zadnjih raziskavah je strokovnjakom uspelo dokazati, da lahko takega bolnika s kombinacijo kemoterapije in biološkega zdravila cetuksimab (Erbitux) zelo uspešno zdravijo. Nevarnost, da bi se tumor razraščal naprej, se je bistveno zmanjšala, preživetje pa se je močno povečalo. Konec koncev to dokazuje tudi zgodba Anite Mitchell. Pomembno je, da bodo lahko zdravniki na podlagi testiranj za biomarkerje natančno določili, s katerim zdravilom bodo bolnika zdravili. Takšno bolniku prilagojeno zdravljenje je, kakor so povedali številni strokovnjaki na letošnjem ASCU, tudi bistveno uspešnejše od prejšnjih, ko so po vnaprej določenem sistemu vsi bolniki dobivali enaka zdravila.
