Oslovski kašelj je nalezljiva bolezen, zaradi katere je pred uvedbo cepljenja umrlo največ dojenčkov, starih manj kot eno leto. V petdesetih letih se je začelo sistematično cepljenje po vsem svetu, kar je povzročilo, da je zbolelo veliko manj otrok. V Sloveniji so proti oslovskem kašlju začeli cepiti leta 1959. Kljub temu se bolezen vsako leto pojavi v različnih predelih Slovenije.
Najbolj nevarna je za otroke, mlajše od enega leta. Okužba se prenaša kapljično, od okužbe do bolezni pa mine teden ali dva. Sprva ima bolnik vse znake običajnega nahoda oziroma prehlada, zato bolezen na začetku težko diagnosticirajo. Pozneje pa ima težave pri dihanju, začno se hudi napadi kašlja. Pri majhnih otrocih se lahko zgodi, da jim zaradi krčev ob kašljanju zmanjka kisika, kar lahko povzroči poškodbe možganov. Če otrok med kašljanjem (ki lahko traja celo minuto) pomodri, je treba takoj k zdravniku. Najhujši zaplet pri oslovskem kašlju je bakterijska pljučnica. Pred uvedbo cepljenja je v Sloveniji za oslovskim kašeljem letno zbolelo do 7000 otrok, umrlo jih je povprečno 30.
Štirje odmerki cepiva
Otroke prvič cepijo proti oslovskem kašlju, ko so stari tri mesece; tedaj so cepljeni tudi proti davici, tetanusu, hemofilusu influence tipa B (Hib) in otroški paralizi. Naslednji odmerek cepiva dobijo v starosti od štiri do pet mesecev, potem dobijo še en odmerek, ko so stari pol leta, in po prvem rojstnem dnevu do drugega leta starosti, skupaj torej štiri odmerke cepiva. S tem naj bi bili zavarovani v najobčutljivejšem obdobju. Zaščita naj bi trajala nekje do vstopa v šolo. V največji nevarnosti so torej novorojenčki oziroma dojenčki, dokler še niso cepljeni, in tudi potem, saj prvi odmerek za dobro zaščito še ni dovolj. Čim so otroci starejši, poteka bolezen v milejši obliki in ni več tako nevarna.
Več v Jani št. 37, 14.10.2010
